… za pogrešanima visokošolcema
(Od našega poročevalca, ki je včeraj spremljal ekspedicijo)
Kamniška Bistrica, 22. julija.
Razumljivo je, da je vest o tem, da sta izginila v Kamniških planinah zopet dva mlada visokošolca, vzbudila veliko pozornost ne samo v Ljubljani, marveč posebno še tudi med planinci, ki se mudijo bodisi po planinah ali pa na letoviščih. Največje pa je gotovo zanimanje v Kamniški Bistrici, kjer se stekajo poročila reševalnih ekspedicij. Letoviščarji in turisti, ki jih je letos v Kamniški Bistrici precej, z radovednostjo pričakujejo vsak dan poročil, vendar doslej še nobeno poročilo ni prineslo nič jasnosti — in je usoda obeh pogrešancev ostala prej ko slej negotova.
Intervju v koči ob 5 zjutraj
Ko sem v torek zvečer prispel na Kokrško sedlo, je ravno ponehal dež, tem bolj pa se je zato uveljavljal veter in burja; mojega trkanja na vrata sploh niso razlikovali od rohnenja vetra in tako sem čakal pred kočo dobrih 20 minut, da sem spravil na noge nekega turista, ki mi je potem zbudil še gospodinjo.
Nisem bil siguren: ali je ekspedicija, ki jo iščem, v tej koči, ali je kje drugje. Zato je bilo prvo vprašanje gospodinji seveda o ekspediciji. Vse je bilo v redu: dva člana ekspedicije spita tukaj, druga dva v Češki koči.
Topot sem moral opustili »expres« novinarsko delo ter prihraniti razgovor s članoma ekspedicije za drugi dan. Nisem ju namreč smel zbuditi, ker bi bilo to enostavno — nesramno, pač pa sva se z gospodinjo dogovorila, da me zbudi na vsak način pred odhodom obeh reševalcev. In tako je tudi bilo: okrog pete ure zjutraj smo že sedeli pri zajtrku in obenem je bil tu tudi že prvi razgovor s članoma ekspedicije.
Ekspedicija: štirje bratje
Kmalu sem zvedel vse, kar me je zanimalo. Ekspedicijo tvorijo štirje bratje Erjavški: France, oskrbnik koče na Kokrškem sedlu, ter Peter, Lojze in Tone, ki so vsi iz Kamniške Bistrice. Po splošni sodbi so to najboljši vodniki za Kamniške planine ter njihovi najboljši poznavalci. Oni ne vedo samo za vsako stransko stezico v Kamniških planinah, tudi ne vedo samo za vsak možen prehod čez stene, oni vedo celo za vsako gamsovo stezo, po kateri se klatijo gamsi čez najhujše stene in prepade. In po teh in takih stezah se reševalna ekspedicija, kakor sem se kmalu sam prepričal, plazi in išče pogrešenca.
Ekspedicija razdeljena v dva dela
Kakor rečeno, sta prenočevala v Cojzovi koči samo dva člana ekspedicije: France in Peter, dočim sta ostala dva — Lojze in Tone — prenočevala v noči od torka na sredo v Češki koči. France in Peter sta mi kmalu pojasnila: ekspedicija dela v dveh skupinah; France in Peter skupaj ter Lojze in Tone skupaj. Med seboj si porazdelijo terene in odideta po dva in dva v svoje smeri. Med seboj pa vzdržujejo ves čas zveze na ta način, da se prej dogovorijo za mesto, kjer se ob določeni uri sestanejo. To je potrebno radi tega, da dva ne bi iskala naprej, če bi medtem druga dva že kaj našla.
Ko se sestanejo, napiše najstarejši, t. j. France, poročilo na SPD v roke gospoda Koželja v Kamniku. To poročilo odda potem prvemu turistu, ki ga sreča in o katerem ve, da bo odšel še istega dne v Kamniško Bistrico, kjer prevzame potem poročilo šofer, ki vozi iz Kamnika, je pa France previden; kadar namreč dvomi, ali je bil turist, ki mu je dal pismo, zanesljiv in ali bo tudi res še istega dne odšel v Kamniško Bistrico, tedaj napiše — če ima kaj časa — še eno pismo in ga odda drugemu turistu. Eno od obeh pisem potem gotovo prispe še istega dne v dolino. Seveda pa pridejo dnevi, ko ne srečajo nobenega turista, ki bi šel v Bistrico, in takega tudi v kočah ne najdejo. V takih primerih čaka potem poročilo pač do naslednjega dne.
Od Štruce do Grintovca
France in Peter sta mi tudi pripovedovala, kaj so doslej že preiskali in pregledali. V torek sta Lojze in Tone mahnila izpod Štruce čez Dolgi hrbet, od tam na Gamsov skret in na Mlinarsko sedlo proti Češki koči. Nista seveda šla navadno pot, kakor jo hodijo turisti. Reševalca sta se sicer držala smeri, kakor vodi običajna steza, vendar sta pri tem pregledala tudi vse terene okrog nje, posebno pod potjo. Kako je taka tura ne samo utrudljiva, marveč tudi nevarna, ve vsakdo, kdor pozna Kamniške planine. Dalje sta pregledala reševalca vse terene na severni strani pod Velikim Grintovcem, kjer sta prečkala vse police, ravno tako tudi ledenike na Gornjih Ravneh pod Kremžarjevo potjo.
Ves dan napornega iskanja je bil brezuspešen. V stenah sta prebila tudi znano torkovo nevihto, nakar sta se proti večeru zatekla v Češko kočo kjer sta prenočila.
Tudi na Kočni brez sledu
Med tem sta France in Peter v torek prelezla Dolgo steno in pregledala vso vzhodno stran proti Legarjem; preiskala sta vse ledenike pod Velikim Grintovcem ter se povzpela po stari že opuščeni poti na Mali Grintovec. Od tam sta potem šla na severno steno v tisti žleb, kjer se je pred leti ubil turist Weber. Predrčala sta se tudi čez Prode pod Vel. Grintovcem, od tam pa sta krenila proti Dolškim Škrbinam ter na zahodno stran Grintovca in tudi tam pregledala vse ledenike in kotanje.
Nato sta se povzpela na vrh Kočne, da bi morda tam našla kako sled v spominski knjigi. Bilo pa je zaman: tudi v spominski knjigi na Kočni ni nobenega sledu o pogrešanih turistih. Sploh sta iz meseca julija v knjigi na vrhu Kočne samo vpisa dveh turistov: eden datira od 6. t. m drugi od 19. t. m. Z vrha Kočne sta se France in Peter podala čez Dolce proti Cojzovi koči. Na poti proti koči ju je zalotila tudi nevihta, ki smo jo imeli v torek popoldne sicer tudi v Ljubljani, ki pa po pripovedovanju ni bila niti senca one, ki je divjala po grebenih Kamniških planin.
Edina najdba: žametast klobuk
Ves dan napornega torkovega iskanja je prinesel samo eno najdbo: Peter je našel na Prodeh pod Vel. Grintovcem moški žametast klobuk, o katerem ne vedo, čigav je. Klobuk je živorjave barve in brez traka. Ni pa prav nič verjetno, da bi bil klobuk last katerega izmed obeh pogrešancev. Oskrbnik Cojzove koče, Franc Erjavšek, se namreč dobro spominja, da se je letos spomladi nek turist v koči pritoževal, da mu je veter odnesel klobuk. To je bilo nekako nad mestom, kjer je bil sedaj klobuk najden.
Klobuk je sedaj spravljen v Cojzovi koči, in skušali bodo ugotoviti, čigav da je.
Razen tega klobuka niso reševalci naleteli v torek na prav nobeno sled ali znak, ki bi kakorkoli mogel biti v zvezi s pogrešan ima Janšo in Mikšičem.
Čez stene in police mimo spominskih plošč …
Po zajtrku smo jo mahnili — France in Peter sta namreč pristala na to, da ju spremljam — iz Cojzove koče proti Oglu in naprej proti Skuti. Kmalu za prvimi grebeni smo prečkali strmo pobočje obraščeno tu in tam z malim grmičevjem, ki pa kmalu preneha in se pobočje spremeni v strmo steno. Nad pobočjem je vdelana v skalo bela plošča: nem dokaz, da se je tu lansko leto ubil Gombač …
Peter je nastavil daljnogled, pogledal v kotanjo pod steno. Na snežišču spodaj je stal gams, ki smo ga mogli videti tudi s prostim očesom. Ponosno se je oziral naokrog, kakor da stoji na straži. Šele po daljšem opazovanju smo ob straneh med ruševjem videli še ostale — bila jih je cela čreda.
Nadaljevali smo običajno pot proti Oglu. Peter in France sta neprestano postajala, pregledovala snežišča in prodovje, se ozirala po skalovju in se sklanjala nad prepade ter jih motrila z daljnogledom. Navadno je lezel eden nad potjo, drugi pod njo.
Po sledovih gamsov
Kmalu smo prišli na prodovje pod Skuto. Tudi tukaj je bilo treba pregledati vse žlebove, kotanje, prepade in stene. V takem primeru reševalec seveda ne more vpraševati, kje gre pot in kje je markacija. Bilo je treba priti do posameznih mest brez ozira na to, ali je kdo že kdaj hodil in lezel tod ali ne. V takih primerih so najodličnejši plezalčevi pomočniki — gamsi. Gamsov je tod na stotine.
Pod Skuto smo se sestali nad neko pečino: France je prišel zgornje strani, s Petrom pa sva prilezla počez. France, ki je bil na pečini prvi, nama je od daleč dajal znake, naj hodiva previdno tiho. In ko sva prišla k pečini, sva videla zakaj: nekaj sto metrov nižje se je pasla med ruševjem čreda kakih 50—60 gamsov. Tudi pozneje smo še večkrat videli večje črede, enkrat pa smo imeli priliko v nasprotni steni gledati sedem gamsov, ki so drveli čez drn in strn po skalovju navzdol, človeku, ki to opazuje, se zdi sploh nemogoče, da more čez tako skalovje kako živo bitje. Gams to zmore — obenem pa je s tem nekak kažipot turistom, ki se morajo podati v vsako skalovje. To so seveda predvsem reševalci.
Često smo prišli pod pečino, o kateri sem dvomil, da jo bomo zmogli. Ne da bi vedeli za izhod in v slutnji, da se bomo morali sredi skal obrniti, sem sledil reševalcema. Toda vedno je šlo: prišli smo skozi pečine, naj so bile kakršnekoli. Ko sem vprašal Petra, če iz lastnega tako dobro ve za vsako smer, mi je povedal plezalsko modrost: koder so sledovi gamsov, tam so tudi prehodi. Gamsi namreč lezejo samo po takih žilah med skalovjem, kjer je izhod. Taka žila se zato nikdar ne konča pod kako dolgo steno, preko katere bi ne bilo mogoče priti. Tako so nam bili torej gamsi posredno kažipot po skalovju.
Nad prepadi preko snežišč
Ob krasnem vremenu smo tako lezli čez skalovje, po prodovju, Erjavška sta se sklanjala čez previse, lezla v žlebove ter raziskovala vsako sumljivo mesto.
Često smo prihajali tudi na dolga snežišča, ki se začenjajo navadno pod kako steno ali strmim skalovjem ter se končujejo nad navpičnimi prepadi, ki so včasih globoki tudi nad 100 m. Prečkanje takih snežišč je menda najnevarnejša stvar, kar jih je ob tem času v planinah. Sneg sam je izredno trd in kakor zbetoniran. Le proti poldnevu se vrhnja plošča malo omehča, tako, da je nad trdo podlago nekaj centimetrov solnatega snega. Toda večji del dopoldneva ni niti te mehke vrhnje plasti. Ravno tako ni plasti na snežiščih, v katera se sonce ne more opirati z vso silo.
Če pride turist na tako snežišče in ga hoče prečkati — drugega izhoda navadno nima, ker je nad njim strma stena, pod njim pa neprehoden prepad —, si z gojzerji sproti vsekava v zbetonirani sneg posamezne stopinje; pomaga pa si po potrebi še s cepinom . Če turistu na takem visečem snežišču izpodrsne, je zapisan skoraj neizogibni nesreči: na snežišču samem se ne more zlepa ustaviti, posebno če drsi po njem v ležeči legi. Edina možnost je, da med drsenjem zapiči cepin z vso silo v sneg in da se potem na cepinu zadrži; včasih se posreči to tudi tako, da — če drsi z nogami naprej — zavre s petami. Vendar se to le redko posreči. Po mnenju planincev je v takih primerih treba — če je to le mogoče — vstati ter nekako smučati na čevljih (pri tem se še v večini primerov lahko opira na cepin) proti strani snežišča. Turist mora skušati, da v poševni smeri doseže prod še prej, predno se snežišče nad prepadom konča. Nešteto je bilo že smrtnih nesreč tudi radi tega, ker se je turist, ki je opazil tovariša, kako drsi po snežišču, hoteč mu pomagati, pognal na snežišče, a je obenem s tovarišem zdrsel čez prepad.
Erjavška sta izkušena planinca in plezalca in sta tudi taka snežišča mojstrsko obvladala. Jaz pa sem bil zadovoljen, da na takih mestih nisem bil sam …
Varljivi sneg
Po nekod snežišča niso bila preveč dolga. Kazalo je, da je tudi na teh mestih sneg tak, kakor običajno: do je nagrmadeno na metre debelih plasti, ki so trde. Je pa več deset metrov globoka razpoka. To razpoko sneg popolnoma zamaskira in včasih tudi najprevidnejši turist stopi na tako plast snega brez vsake najmanjše zle slutnje. Naleteli smo na več takih primerov: bil je sneg, kakor povsod in človek bi brez premisleka stopil na plast. Pa je udaril kateri izmed Erjavškov kakor ob vsakem sumljivem primeru, s cepinom po snegu: naenkrat se je sneg udrl, utrgal se je na dolžini več metrov ter se zrušil v globoko razpoko. Če bi sneg zrušila neprevidna človeška noga, bi za turista pomenilo to gotovo nesrečo. V časih se take plasti zrušijo šele potem, ko so primerno obremenjene: ko stopi na nje šele več turistov.
Varljivost snega je torej ena izmed najvažnejših okolnosti, s katerimi mora računati vsak previden turist.
Sestanek sredi skalnatih grebenov
Proti enajsti uri smo prilezli čez južno skalovje in prodovje Skute na Sleme. Tu smo malo prigriznili. Na levi strani tik nad nami je ves ožarjen odbijal sončno svetlobo vrh Skute, nam nasproti pa Kranjska in Štajerska Rinka. Sredi odpočivanja in sredi pomenkov smo naenkrat zaslišali z vrha Rinke vrisk. Erjavška sta takoj skočila pokonci, ker sta že spoznala glas — svojih dveh bratov, ki sta prispela z druge strani na Rinko in s katerima sta bila zmenjena, da se najdemo opoldne na Malih prodih nad Turskim žlebom.
In res smo se kmalu nato sestali na križišču markiranih poti, ki vodijo s tega mesta v vse smeri: v Turški žleb in mimo na Kamniško sedlo, na Skuto, na obe Rinki in proti Cojzovi koči. Tone in Lojze Erjavšek sta prišla od Češke koče. Pregledala sta vse žlebove, kotanje in prepade okrog Žrela, pod Dolgim hrbtom, od tam sta preko Savinjskega sedla zlezla na Štajersko Rinko, od tam na Kranjsko Rinko ter prišla navzdol na Prode. Tudi ona dva kljub naporom nista našla prav nobene sledi.
Sestanek na razpotju je bil prav kratek in skoraj lakoničen: povedali so si med seboj, da niso nič našli, razdelili so si nadaljne smeri ter se dogovorili, da se zvečer najdejo v koči na Kam niškem sedlu. Potem je samo še napravil vsak en požirek in po 20 minutnem sestanku so si že oprtali nahrbtnike, cepine in vrvi ter se razšli: Lojze in Tone proti terenom pod Turško goro in naprej na Žmavcarje, Kotliče na severno stran Brane proti Boštjanci. Priključil sem se zopet Petru in Francu, a smo šli skupaj le še do Turškega žleba. Vanj se je potem spustil Peter, ki ga bo temeljito pregledal in s spodnje strani prišel na Kamniško sedlo. S Francetom pa sva jo mahnila proti Turški gori. Nekaj pod vrhom, predno sva se ločila, je France napisal še najnovejše poročilo za SPD v Kamniku ter mi dal poročilo s seboj. Nato sva se nad nekim prepadom ločila: France se je začel spuščali v prepad, jaz pa sem nadaljeval pot na Kamniško sedlo in od tam v Kamniško Bistrico.
Kje sta pogrešanca?
To vprašanje gre te dni čez vse Kamniške planine, pa tudi sicer po Sloveniji. Mlada jurista Vid Janša in Mladen Mikšič sta bila dobra turista, vsestransko priljubljena in simpatična ter je radi tega zanimanje tem razumljivejše. Spričo take preiskave planinskih terenov nas sicer navdaja tolažilna misel in iskrena želja, da se morda vendarle nista ponesrečila. Je seveda nemogoče, da bi preiskovalci z gotovostjo lahko dejali, da pogrešancev v planinah ni; kajti je nešteto lukenj in prepadov, o katerih se kljub vestnemu iskanju ne more trditi, da ni mogoče, da bi padla v katero izmed teh globeli. Je pa na drugi strani čudno, da v smeri, ki sta jo v knjigi v Cojzovi koči označila (Grintovec—Skuta), niso našli prav nobenih sledov, dasi so ravno te terene preiskali izredno temeljito.
V splošnem krožijo govorice, da sta morda odšla pogrešanca v Avstrijo. Dasi želimo, da bi bilo to res in da sta torej še pri življenju, bi bilo v tem primeru čudno to, da se ne javita. Oba imata zaskrbljene sorodnike in zlasti Janša bi svojim staršem gotovo prizanesel vsaj s tem, da bi jim kratko javil, kje da je. Ostane odprta še možnost, da so jih avstrijski organi — če sta morda na avstrijsko stran zašla brez pravih dokumentov — zaprli. Toda tudi v tem primeru bi moralo nastopiti veliko težko razumljivih okolnosti, ki bi preprečile, da bi niti s strani avstrijskih oblasti ne prišlo nobeno obvestilo.
S pričo vseh teh okolnosti je razumljivo, da vlada veliko zanimanje za vsako vest, ki naj bi kakorkoli pojasnila usodo dveh mladih življenj.
Janez Gregorin
Slovenski dom, 23. julij 1936
