Medtem ko povzemamo, kako alpinist Holeček (vsekakor ima zavidanja vredne živce in absolutno podoben nezaustavljiv pogled stopanja preko …, kot smo in še spremljamo pri nekaterih drugih), znova išče nove smeri na zelo visokih gorah, se najde tudi kak zelo odkrit zapis, ki alpinističnim uspehom in neuspehom v smislu smrtnih nesreč navrže zelo slabo luč. Vsekakor s(m)o tudi alpinisti zelo krvavi pod kožo in je nesmiselno preveč povzdigovati dejanja, vlogo …
V visokih gorah se tragedije pogosto zgodijo na robu sveta, tam, kjer se stikata človekova ambicija in krhkost. Ko se zgodi nesreča, se za nekaj dni odpre prostor za pozornost, za naslove, za dramatične prizore reševanja. A ta prostor se hitro zapre. Medtem ko se javnost premakne naprej, družine ostanejo tam, kjer se je čas ustavil.
V zadnjih tednih s(m)o poročali o lavini na Broad Peaku. Reševalci so se borili z vremenom, z višino, z upanjem. Nihče ni spraševal, ali je prav, da gredo po zasute. Nihče ni dvomil, ali je vredno tvegati. To je bilo samoumevno: ljudje so tam, treba jih je najti.
Ko je Veronika Húserková gledala te prizore, se je v njej znova odprla rana. Njena družina je pred dvema letoma v nesreči izgubila brata, Ondreja Húserko, med odpravo na Langtang Lirung. Njegov padec v led(e)niško razpoko je bil konec, ki je prišel prehitro, preostro, preveč kruto. A bolečina ni izvirala le iz izgube. Izvirala je iz vsega, kar je sledilo.
Veronika je zapisala, da so družino od začetka odvračali od želje, da bi Ondra pripeljali domov. Namesto podpore so dobili hladne odgovore, odklonilne geste, celo žaljivosti. Ko so prosili za GPS‑koordinate, so jih »poslali v tri krasne«. To se je zgodilo dva dni po nesreči, ko je bila rana še sveža, ko bi človek pričakoval vsaj osnovno človečnost.
Soplezalec, ki ga Veronika imenuje »pán H.«, je situacijo zaprl z besedami: »Koniec je koniec a zvonec.« Kot da smrt v navezi ne pomeni nič. Kot da je tragedija le tehnična opomba v dnevniku vzponov.
Ko se je Veronika vrnila k fotografijam in sporočilom, je videla, kako se je okoli nesreče začela nabirati megla: prisvajanje fotografij iz Ondrovega fotoaparata, objave brez dovoljenja družine, medijski nastopi, ki so slavili vzpon, medtem ko je družina še žalovala, klic režiserke, ki je želela snemati film, medtem ko je družina reševala vprašanja avtorskih pravic in neetičnega ravnanja.
In potem še to: Ondrovi osebni predmeti, ki so ostali razmetani v bazi in na prenočišču. Medtem pa so se člani odprave že naslednji dan vkrcali v helikopter, odleteli v Katmandu, tam slavili, in čez nekaj dni odleteli domov. Ondrove stvari so prišle v Katmandu šele po mesecu – in še to ne vse. Nekatere se niso vrnile nikoli.
Leto pozneje je bila smer, ki sta jo preplezala Ondrej in »pán H.«, razglašena za »Češki výstup roka 2024«. Poimenovali so jo Ondrova hviezda. Družina nagrade ni sprejela. Ne zaradi vzpona, temveč zaradi vsega, kar je sledilo. »Na expedícii bol smrťák,« je zapisala Veronika. »To rozhodne nie je na cenu.«
Kljub temu so na odru slovesno napovedali, da bo družini poslana finančna nagrada. Družina je navedla račun organizacije Svetluna, ki pomaga pomoči potrebnim. Denar ni prišel nikoli.
To je bila še ena rana. Še ena simbolna gesta, ki je ostala prazna.
Veronika je zapisala nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: najprestižnejše svetovne komisije, vključno s Piolets d’Or, ocenjujejo vzpone po etiki, partnerstvu, spoštovanju do gora. Tragedija partnerja in neetično ravnanje po njej sta v neposrednem nasprotju s temi vrednotami.
A v njihovem primeru se je zgodilo ravno nasprotno: vzpon je bil slavljen, tragedija potisnjena ob stran, resnica zabrisana, družina pa prepuščena sama sebi.
Ondrej Húserka je bil človek, ki je ljubil gore. Njegova družina ga ljubi še naprej.
V njegov spomin je nastal Memoriál Ondreja Húserku, dodatek k tradicionalnemu teku okolo Ľuborče. Na Kyanjin Gompi visi spominska plošča. Na simboličnem pokopališču na Popradskem plese je njegovo ime med tistimi, ki so ostali v gorah.
To so kraji, kjer se čas ne premika naprej. Kjer se spomin ne izgubi. Kjer se druga plat medalje ne more skriti.
