Marek Holeček in Ondrej Húserka sta 30. oktobra v dobrih petih dneh uspela kot prva preplezati 2500 metrov visoko vzhodno steno gore Langtang Lirung (7234 m). Vsak večer sta plezalca po satelitskem telefonu javljala svoj položaj, sporočila pa so potem redno posodabljali na družabnih omrežjih. Po sporočilu 30. oktobra, da sta stopila na vrh in da sledi sestop, pa do današnjih novic niso posodabljali vesti. Slutiti se je dalo, da je šlo pri sestopu nekaj narobe.
Alpinist Ondrej Húserka (1990) je med spustom padel v ledeniško razpoko in izginil. S tem se je zadeva dramatično obrnila. Marek Holeček je zaman kričal in iskal. Ker ni slišal znakov življenja, sam ni več (z)mogel iskati, verjel je, da Húserka ni preživel padca, zato se je spuščal naprej in včeraj prišel do baznega tabora. Sedaj pa je že v Katmanduju.
Nova drama pa se sedaj odvija v iskanju morebitne pomoči in reševanja. Eva Milovska je včeraj objavila obupano prošnjo za pomoč, v kateri je na kratko opisala dogajanje in pozvala vse plezalce v Nepalu, da ponudijo svoje strokovno znanje in pomoč ob podpori 14 Summits Expeditions, ki zagotavljajo logistiko, da poskusijo poiskati Húserko, če je še živ.
Po podatkih Exploreweba je ukrajinska naveza Fomin-Balabanov takoj ponudila pomoč, a je bila njuna oprema po vzponu že poslana v Katmandu.
Reševalna akcija poteka z vročičnim organizacijskim delom, helikopter pa lahko do ciljnega območja leti šele jutri (nedelja). Točno komu in kako bodo lahko pomagali, še ni znano, glede na zadevo, ki smo jo tudi Slovenci lahko leta 2009 nemočno opazovali na tej gori, pa upanje umira zadnje, …
Pojasnilo – Marek Holeček (sobota, 2. november 19:29):
“Šesti dan 31. oktobra okoli 16. ure popoldan se je pri sestopu v steni zgodilo naslednje. Spuščal sem se z vrvjo, ki je bila fiksirana z vrvico v led z abalakovim načinom. Ondra je krenil za mano. Kar je mene zdržalo, se je zanj izkazalo usodno. Vrvica se je strgala in Ondra je padel v ledeniško razpoko. Najprej je po osemmetrskem padcu zadel v nagnjeno površino, nato pa zgrmel po labirintu v globino ledenika. Spustil sem se k njemu in ostal z njim štiri ure, dokler se njegovo življenje ni končalo.
Nič več ni za dodati.
Nobena reševalna akcija ne more oživiti tistega, kar ne diha več. Pozivi za rešitev Ondre so nesmiselni. Kdorkoli sodeluje pri dvigu njegovega trupla iz tako divjega kraja, tvega le eno – povečanje števila žalujočih preživelih.
Edina stvar, ki jo bom dodal, je moja hvaležnost agenciji 14 Summits Expedition, ekipi Mammut in Françoisu Cazzanelliju, saj so takoj naslednji dan začeli z reševalnimi deli, takoj ko so lahko. Poleteli so helikopterji, napoteni so bili brezpilotni letalniki in mobilizirani ljudje na tleh. Vendar nič ni moglo spremeniti izida. Konec je konec. To je vse.”
Truplo pokojnega Ondreja so 6. novembra izvlekli iz razpoke in s helikopterjem prepeljali v dolino …
