Gorske nesreče, pojmovanje smrt (concipere), kar pomeni sprejeti in dojeti nesrečo v hribovskem okolju, so velikokrat tema za psihologe in psihiatre, a le redko filmsko upodobljene.
Na RTV Slovenija so v petek predvajali takšno zadevo, madžarsko biografsko dramo Magasságok és mélységek (Višine in globine), ki veže pripoved o zakulisju “velikega dogajanja”. V filmu so upodobljeni dogodki ob koncu maja 2013. Takrat je Madžarska zaskrbljeno spremljala novice, ko je znani alpinist, prvi Madžar na Everestu, Zsolt Erőss izginil v Himalaji skupaj s svojim spremljevalcem. Čeprav so vsi drugi še vedno upali, je njegova žena Hilda Sterczer v TV oddaji v živo napovedala, da je nepotrebno organizirati nove reševalne aktivnosti.
V naslednjih tednih so mediji načrtno poskušali zlomiti žensko žilavost. Sándor Csoma, režiser več mednarodno priznanih kratkih filmov, tako v svojem prvem celovečernem filmu prikazuje dogodke, ki so se zgodili iz perspektive žene Zsolta Erőssa. Hildo ob spoznanju, da je njen partner mrtev, prevzame huda žalost. To močno občuti tudi njena hči. Toda v javnosti želijo, da se Hilda odzove v skladu z njihovimi pričakovanji, ki temeljijo na poznavanju Erössovega značaja, njegovih ambicij in njegove veličastne alpinistične kariere. Mine precej časa, preden Hilda ugotovi, da potrebuje pomoč pri premagovanju te osebne tragedije …
Zsolt Erőss, (Csíkszereda 7. marec 1968 – Kangčendzenga okoli 21. maja 2013) je v Transilvaniji rojeni székelyjski alpinist, ki je 25. maja 2002 postal prvi Madžar, ki se je povzpel na najvišjo goro na Zemlji Čomolungmo. Uspešno je dosegel deset vrhov nad 8000 metrov, devet brez dodatnega kisika (dva s protezami), s čimer je postal vodilni v mednarodnem merilu. Poleg vsega tega je še vedno edini Madžar, ki mu je uspelo osvojiti naslov snežnega leoparda z vzponom na pet sedemtisočakov nekdanje Sovjetske zveze .
21. maja 2013 je po vzponu na Kangčendzengo izginil.
Zsolt je odraščal v porečju Gyergyó Orotva in nato ob jezeru Gyilkos (Romunija). Diplomiral je v Gyergyószentmiklósu. Plezati je začel leta 1981 v Békás-szorosu, nato je od leta 1983 organizirano plezal v Gyergyói Vasas in v Cluj-Napoca Akarat Egyesület.
Leta 1988 se je njegova družina preselila na Madžarsko in leta 1992 je prejel državljanstvo. Več let je živel v Pilisvörösváru(častni občan).
Njegov prvi vzpon v tujih gorstvih je potekal leta 1990 na Elbrusu (5642 m). V naslednjih letih se je povzpel na več vrhov Tien-Šana in Pamirja: Ušba (4695-4710 m), Han-Tengri (6995 m), Pobeda (7439 m), Leninov vrh (7134 m), Korženjevskaja (7106 m) in Pik Komunizma (7495 m). Ker se je povzpel na vseh pet vrhov nekdanje Sovjetske zveze nad 7000 m, je prejel naziv snežni leopard.
Leta 1996 je bil član prve madžarske odprave na Everest, kjer je dvakrat neuspešno osvojil vrh. Njegov prvi osemtisočak je bil leta 1999 Nanga Parbat (8126 m), po novi smeri. Leta 2002 je bil drugič na Čomolungmi in na vrhu z uporabo dodatnega kisika, postal je prvi Madžar, ki je dosegel najvišjih vrh. Od tega leta dalje je živel samo še od plezanja.
Od leta 2003 naprej je z Lajosom Kollárjem in Lászlóm Mécsom ustvaril serijo madžarskih odprav v Himalaji. V okviru tega se je v naslednjih letih povzpel na šest osemtisočakov.
2. januarja 2010 je Zsolt doživel nesrečo v Visokih Tatrah. Gorski reševalci so bili obveščeni, a zaradi slabega vremena niso mogli s helikopterjem pomagati trojici, zato so na pomoč poslali 45 gorskih reševalcev. Zsolt Erőss si je zlomil obe nogi. Desno nogo pod kolenom so mu amputirali 10. januarja zaradi pričakovanih zapletov, odprtega fragmentarnega zloma in zaradi čimprejšnje rehabilitacije. Njegov zlom levega gležnja se je zacelil brez zapletov.
Marca je spet začel hoditi s protezo, junija pa se je vrnil k alpinizmu. Konec septembra je v okviru odprave Čo Oju dosegel višino 7100 m.
Leto 2011 je bilo pomembno za Zsolta Erőssa. Takrat je z javnim glasovanjem prejel nagrado »ekstremni športnik leta,« žena je zanosila, z novo nožno protezo pa se je lotil prvega resnejšega izziva 8516 metrov visokega Lhotseja. Poleg njega so se odprave udeležili še Tibor Horváth, László Mécs in László Gál. Vzpon je bil zasnovan tako, da na ekstremni višini ne bodo uporabljali dodatnega kisika, najemali Šerp ali uporabljali vnaprej postavljenega šotora. Za plačilo so uporabljali le poti in vrvi, ki so jih zgradili »ledni zdravniki«. Erőss prav tako s seboj ni prinesel višinomera ali ure, svojo napravo GPS pa je pustil doma. Po pravi epopeji je vrh dosegel 20. maja sam in se zahvaljujoč vztrajnosti vrnil.
20. maja 2013 je skupaj s Pétrom Kissom dosegel vrh Kangčendzenge, vendar jima je vzpon vzel preveč časa (skoraj 24 ur) in energije, zato se plezalca nista mogla spustiti nazaj v 4. tabor. Po dveh dneh preživetih v bližini vrha brez resnejše zaščitne opreme je po soglasni izjavi vodje odprave in več drugih plezalcev že veljalo, da alpinista nista živa. Končno ju je 22. maja vodstvo odprave – po neuspešnem iskanju – razglasilo za pogrešano.
Truplo Pétra Kissa so videli in fotografirali blizu tabora 4. Truplo Zsolta Erőssa pa so na 8100 m opazili plezalci naslednje leto in potrdili njegovo identiteto.
