Nedeljski dnevnik, 21. september 1980
Že veliko je bilo napisanega o varstvu našega okolja, o varstvu naših kulturnih spomenikov, o varstvu gora in njenih postojank. In čeprav občasno izvajajo tudi očiščevalne akcije, še vedno ni prišla v ljudi zavest, da bi varovali vsaj tisto okolje, v katerem živijo. Če bi vsak prebivalec zahteval urejeno in čisto okolje, v katerem živi, bi to zahtevo zanesljivo prenašal tudi v tisto okolje, kjer preživlja dopust, vikend, kjer okreva, hodi po gorah, skratka povsod, kjer izkorišča naravo in njene lepote za svojo korist, za svoje življenje.
Mislim, da ni nihče dolžan pobirati, čistiti in prenašati tisto, kar bi brez težav pospravil za seboj vsak sam. Mislim tudi, da nam ni v ponos, ko gledamo razmetane vsakovrstne odpadke po nekaterih cestnih počivališčih, po gozdnih jasah, kjer vikendaši niso opazili, ko so odhajali, da so nekaj pozabili. Po bolj odročnih gozdnih in vodnih kotanjah pa je videti nerabne štedilnike, karoserije in šasije dotrajanih avtomobilov in druge odpadke, ki ne zgnijejo.
Še bolj žalostno pa je, če na take odpadke naletiš v gorah. V gorah poudarjam zato, ker so teže dostopne, ker po njih hodi manj ljudi in ker je tam čiščenje še teže in dražje. Namenoma nočem reči, da so to planinci, ker tisti, ki to počnejo, ne zaslužijo tega imena, saj delajo sramoto tudi tistim, ki prazno embalažo prinesejo nazaj domov. To bi moral vedeti, in verjetno tudi ve, vsak, ki izkorišča naravo kjerkoli, posebno pa v gorah.
Sram me je, če pomislim, kakšno je okolje našega gorskega varuha, najvišjega vrha naše domovine, očaka Triglava. Poleg vseh vrst škatlic, plastičnih in kovinskih, prav tako papirja, sem videl steklenico z napisom Slivovica in obilen dvojni sendvič s salamo. Poleg tega sta tam v že pokvarjeni pločevinasti škatli, dve vpisni knjigi, ki sta pa delno raztrgani in počečkani, tako da ne najdeš prostora za vpis. Z železnega ogrodja, na katerem stoji kovinski stolp, štrlita dva konca v zrak, kar daje vtis, da se bo vse skupaj podrlo.
Nekoliko niže, na Malem Triglavu je vklesana spominska plošča petim fantom, ki jih je ubila strela. Nad ploščo gorela sveča. Na tleh pa je bilo pravo smetišče. Kaže, da tam obiskovalci počivajo in se krepijo. Ali spada tudi smetišče k pieteti? Kot v posmeh!
Nedvomno, da povzročiteljev odloki in zakoni ne bodo dosegli. Pa vseeno je treba kaj ukreniti. Po mojem mnenju bi bilo treba najprej utrditi ogrodje stolpa. Nato vse počistiti, tudi pri spominski plošči, namestiti novo kovinsko škatlo in vpisni knjigi, morda bi bilo bolje, da bi bila samo ena, nato pa postaviti ali pritrditi pločevinasto tablo s primernim napisom o vzdrževanju reda in čistoče kot imajo to urejeno naši sosedje.
Da bi pa bilo to delo resnično opravljeno in da bi vzdrževali red in čistočo stalno, tudi v bodoče, menim, da bi to skrb, nadzorstvo najvišjega vrha naše domovine, prevzela uprava doma na Kredarici, ki je najbližja.
In še eno sramoto naj omenim. Tudi gospodarsko, če hočete. Kakšna usoda čaka več tisoč steklenic, ki ležijo okoli vseh postojank našega velikana Triglava že več let. Ali smo tako bogati, da naša industrija ne potrebuje rabljenih steklenic, ali smo tako revni, da jih ne moremo spraviti v dolino? Kdo bo na to odgovoril?
ZVONE GRČAR








