Nepozabno srečanje slovenskih gornikov na proslavi dneva planincev v Vratih

Srečni planinci pod svobodnim Triglavom

Večer, 22. september 1980

Znova so se slovenski planinci zbrali v velikem številu, znova so se srečali stari znanci, si segli v roko in se pogovorili o svoji pla­ninski dejavnosti, si povedali ka­ko oglato in okroglo iz gora, se poveselili.
Dan planincev, to vsakoletno srečanje slovenskih gornikov! Že dvanajstkrat so se doslej zbrali — ob neuradnem sklepu planin­ske sezone — drugo nedeljo v septembru.
Letos so se zbrali pod mogo­čnim Triglavom — pri Aljaže­vem domu, po nepisanem pravi­lu »otvoritveni postojanki« ob vstopu v visoki svet kralja Julij­cev. Še vedno se namreč večina obiskovalcev Triglava odloča za pot nanj prav skozi dolino Vrat — eno najlepših v osrčju naših gora.
Ni naključje, da je Planinska zveza Slovenije poverila organi­zacijo letošnjega dneva planincev prav planinskemu društvu Dovje-Mojstrana: cela vrsta pomem­bnih obletnic se steka v letu 1980 — in vse so tako ali drugače po­vezane v Vrati in Triglavom.

85 let Aljaževega stolpa
Sedmega avgusta je minilo 85 let, kar so na vrhu »snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja« od­prli Aljažev stolp — tri metre vi­sok železni stolpič, ki ga je na svoje stroške postavil dovški župnik Jakob Aljaž, potem ko je svet na vrhu Triglava odkupil od dovške občine. S tem je najvišji vrh naše domovine ohranil Slo­vencem.
Leto po odprtju Aljaževega stolpa — 10. avgusta 1896 — so nadvse slovesno odprli Triglav­sko kočo na Kredarici. Tudi za­njo ima največ zaslug Jakob Aljaž. Prav za to priložnost je Jakob Aljaž uglasbil mogočno pesem »Oj Triglav, moj dom«, ki je postala neuradna himna slovenskih gornikov.
Koliko težav so Aljažu povzro­čali Nemci, predvsem člani nek­danje Nemško-avstrijske planin­ske zveze (Deutsch-österreichi­sches Alpenverein — DÖAV), je čutiti že iz tehle skromnih Alja­ževih besed, ki jih je zapisal v svojih »Planinskih spominih«: »Težko sem iztrgal Triglav iz rok Nemcev! Delal sem idealno, vztrajno, potrpežljivo, mnogo žrtev je bilo treba. Našel sem krepko oporo pri planinskem društvu, zlasti kar mu predseduje sedanji predsednik!« (To je bil dr. Fran Tominšek.)
Leta 1904 je bil dograjen prvi Aljažev dom v Vratih — največ zaslug zanj ima zopet Jakob Aljaž. Žal je leta 1909 prvotno kočo porušil plaz, ki je prihru­mel z Dolkove špice. Toda Aljaž ni odnehal: že naslednje leto — 17. julija 1910 — so odprli novi Aljažev dom, ki so ga postavili sto metrov vstran od ostankov prejšnjega. Ta dom stoji še da­nes, leta 1978 pa ga je planinsko društvo Dovje-Mojstrana temelji­to prenovilo in posodobilo, med­tem ko so v kleti nekdanjega do­ma uredili generator na naftni pogon, ki napaja novi dom z ele­ktrično energijo.
Natanko pred sto leti so prvi planinci osvojili Triglavovo sose­do — 2738 metrov visoko Škrla­tico. To so bili Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Ko­mac in Matija Kravanja.
Še ena okrogla obletnica mine­va letos: Leta 1890 je trentarski lovec Ivan Berginc-Štrukelj prvi preplezal Triglavsko severno ste­no: premagal jo je v območju današnje Slovenske smeri.
In če vse te obletnice zaokroži­mo še s 135-letnico rojstva Jako­ba Aljaža (rodil se je 6. julija 1845), se nam bo sam od sebe porodil sklep, čemu je bilo prire­ditelj letošnjega dneva planincev prav dovško-mojstransko pla­ninsko društvo.

»Živi srečna v svobodi…«
Poročali smo že, da se je ne­deljskega slavja dneva planincev ’80 udeležilo skoraj pet tisoč gornikov. Zbranim sta spregovo­rila predsednik skupščine SR Slovenije Milan Kučan in pred­sednik Planinske zveze Slovenije Tomaž Banovec.
Medtem ko je Milan Kučan poudaril pomen stabilizacije gospodarstva tudi s planinskega vidika (Triglavski dom na Kreda­rici bo zaradi tega povečan neko­liko kasneje), je Tomaž Banovec orisal številčno rast slovenske planinske organizacije: ta bo letos presegla število sto tisoč čla­nov. Tako je sedaj vsak dvajseti planinec član PZS, zveza vključu­je vsakega osmega pionirja in vsakega šestega mladinca ter vsa­kega osemnajstega aktivnega prebivalca. Kolikšno je zanima­nje ljudi za planinsko organiza­cijo, dokazuje podatek, da že deset let raste število članstva po stopnji 4,5 odstotka na leto.
Izza Aljaževega doma v Vratih se ob lepem vremenu razgrne pred planinčevimi očmi Triglavska severna stena v vsej svoji mogočnosti, nad njo pa kipi v nebo sivi očak Triglav. Za to najlepše so bili planinci v nedeljo prikrajšani, a to jih ni odvrnilo; vztrajali so do konca slavja in še krepko čez.
Kulturni spored, ki je zatem trajal dobro uro, je dodobra razgrel planince, ki so kljub dežju in megli vztrajali vse do konca. Zlasti recital »Zakaj v gore« je zapustil v vseh udeležencih nepozaben vtis. »V samotah sivih skal stoji Aljažev dom. Kot modro oko kipi v nebo ponosni Triglav… Domovina je kakor mati, zato jo je treba ljubiti, bra­niti, in če je treba, zanjo tudi umreti… Rasti srečna in se razvi­jaj, domovina, rasti in se razcvetaj v svobodi — pod srcem partije in Tita!« S temi besedami je skle­nil recital dramski igralec Rudi Kosmač.
Mogočna pesem »Jugoslavi­jo«, ki je zaorila iz grl vseh udele­žencev, je z zanosom zaplala proti očaku Triglavu, solze v očeh vseh pet tisoč planincev pa so bile kot biseri, ki so pospremili pesem prek strmih skal Triglava in širne domovine do Dedinja, kjer počiva največji sin naših narodov — Tito.

Planincev ne more nič presenetiti
Udeleženci nedeljskega slavja ob dnevu planincev so bili več kot zadovoljni s prireditvijo, kultur­nim sporedom — sploh z vsem. Takole so strnili svoje vtise:
ELZA PETERNEL, 68 let, upokojenka, doma iz Brestanice, članica PD Bohor-Senovo: »Bilo je zelo lepo, le škoda, da nam jo je vreme tako zagodlo. Program mi je izredno ugajal, zlasti pesem Jugoslavijo, ki je segla v srca vseh ljudi — zato so jo tudi morali ponavljati. Včasih sem veliko hodila v hribe, tod okoli sem obiskala vse koče in prav iz Vrat sem se leta 1957 povzpela na Triglav. Sedaj se — žal — lahko namenim le še tja, do koder je možen dostop z avtomo­bili; mož je namreč hudo bolan. Semkaj smo se člani PD Bohor- Senovo pripeljali z avtobusom.«
DOLFE KRAMŽAR, 70 let, upokojenec, doma iz Mojstrane, član PD Jesenice: »Že dolgo vrsto let sem planinec in gorski reševalec, ampak tako lepega slavja, kot je bilo današnje, še nisem doživel. Menim, da smo z njim na najlepši način proslavili 85-letnico, kar stoji Aljažev stolp na vrhu Triglava. Vreme? To nas planincev ne sme motiti, planinci moramo biti korajžni: bili smo že hudo mokri, zasneženi pa tudi opečeni od sonca — a vselej vedri in zadovoljni. Že od svojega osmega leta zahajam v gore, več kot 45 let sem član gorske reše­valne službe in sem sodeloval že krepko več kot pri 400 reševalnih akcijah. Veste, planinska organi­zacija je najboljša organizacija na svetu.«
ANDREJA KOSEM, 20 let, študentka jezikoslovja, članica pihalnega orkestra jeseniških železarjev in članica PD Jesenice: ,«Moja vloga danes je bila dru­gačna od planinske, zato sem tudi v uniformi: že dobra štiri leta namreč igram v orkestru mali bo­ben. Oh, v hribe zahajam še iz časov, ko še nisem hodila v šolo. Tudi moji starši so vneti planinci. Pred dvema letoma sem začela pot po Slovenski planinski trans­verzali, in razen Krna in primor­skega dela sem prehodila vso pot. Moja najljubša gora je kristalni vrh Jalovec; zdi se mi, da je to sploh najlepša gora, kar jih poz­nam.«
ANTON TREVEN, 25 let, poklicni voznik, član PD Žiri: »Na slavje slovenskih planincev sem prišel s Kriških podov, kamor sem se bil s prijatelji namenil včeraj. Izredno lepo je bilo, le vreme ga pošteno lomi. Toda planinci smo navajeni na vsa mogoča presenečenja in smo nanje vedno pripravljeni. Nekolikanj me moti izredna gneča pri hišici, kjer prodajajo razglednice; a tako je pač povsod, kjer se zbere veliko ljudi. Že sedem let hodim v gore, osvojil sem Tri­glav, Škrlatico, Razor in še nekatere vrhove in goram bom ostal zvest, dokler bom le mogel.«
FRIDA ŠUNTA, 56 let, upokojenka, članica PD Radeče: »Sem sem prispela z znanci, že od desetih smo v tem gorskem paradižu. Navdušena sem nad prireditvijo, žal pa je vreme izred­no slabo. Ker sem v Vratih prvič, sem prikrajšana za tisto najlepše – za pogled na mogočno Triglav­sko severno steno in ponosni Tri­glav nad njo. Toda nisem zadnjič tu! V gore zahajam že 35 let, na Triglav pa sem se namenila iz Trente. Prehodila sem Zasavsko planinsko pot — ta mi je pač najbolj domača, in polovico Slo­venske planinske transverzale. Kajpak bom pot nadaljevala.«
TOMAŽ BANOVEC, 41 let, diplomirani inženir geodezije, predsednik Planinske zveze Slo­venije: »Zelo sem zadovoljen s proslavo dneva planincev. Ne glede na slabo vreme se je tod zbralo blizu pet tisoč planincev iz 70 društev. Zasnova dneva planincev pa ni samo udeležba na osrednjem slavju, temveč sočasno tudi prireditve na drugih gorah in seveda čiščenje posameznih vrhov. Tako imajo danes sloves­nost tudi na Sviščakih pod Snež­nikom in še kje. Kako se planinci počutijo na takem slavju, pa sam vidiš: le prisluhni »štimungi«! Zares — izredno je, Dovjani in Mojstrančani so se izredno izka­zali.«
Še dolgo po končani prireditvi se velika jasa pred Aljaževim do­mom ni spraznila. Planinci so v večjih ali manjših skupinah mali­cali, kaj popili, si zapeli, tudi zaplesali, vmes pa obujali spomi­ne na nepozabna doživetja v go­rah.
Zares, tudi dan planincev ´80 bo še dolgo ostal v spominu tisočev slovenskih gornikov…

Reportaža in posnetki: Milan Cilenšek

Dvanajstič dan planincev
Dvanajstkrat doslej so se Slovenci že zbrali k pra­znovanju svojega dne. Praznovanja pa so se zvrstila takole: leta 1969 na Bavškem Grintovcu, 1970 na planini Razor, 1971 v Kamniški Bistrici, 1972 na Završnici, 1973 v Bovcu, 1974 v Mežici, 1975 na Sviščakih pod Snežni­kom, 1976 na Kalu nad Hrastnikom, 1977 v Gornjih Petrovcih na Goričkem, 1978 na Loki pod Raduho, 1979 na Boču in leta 1980 pri Aljaževem domu v Vratih.

Oskrba, spominki, pošta
Prireditelji 12. srečanja slovenskih planincev – planinsko društvo Dovje-Mojstrana – so se zares potrudili. Poleg kulturnega sporeda, ki so ga pripravili domiselno, so poskrbeli tudi za vse drugo, kar sodi k tako množični prireditvi. Za vsa­kovrstna okrepčila so postavili štiri velike stojnice, pri Šlajmerjevi vili so ponujali srbski fižol in enolončnico, pod petimi velikimi šotori pa prodajali spominke, značke, razglednice, planinsko lite­raturo in druge reči.
Mojstranski poštarji so v posebnem avtobusu uredili pošto s spominskim žigom, posebni žig dneva planincev v Vratih pa je bil na voljo tudi pri hišici, kjer so prav tako prodajali razglednice.
V nedeljo je na dveh veli­kih parkiriščih, ki so ju ure­dili Dovjani in Mojstranča­ni, parkiralo 40 avtobusov in 300 osebnih avtomobilov. Cesto v Vrata, ki je še neda­vno bila strah in trepet vo­znikov večjih vozil, so na nevarnih mestih temeljito razširili. 29 praporov planinskih društev je počastilo letošnji praznik slovenskih planincev.