Dnevnik, 19. september 1980
Otroci si želijo iz mestne utesnjenosti in puščobe v nepokvarjeno naravo – Zdenka Jamnik iz Kranja je popeljala na našega očaka že prek 600 otrok – Kakšen je planinski krst?
»Sem gor sem prišla na sveži zrak in občudovati majcene rastlinice, ki si uspejo najti prostor za svoje rastje v skalnih razpokah,« je pripovedovala komaj 14-letna učenka iz Podpeči, Vida Kraljič. Na Triglav je prišla pod vodstvom profesorice telesne vzgoje iz Kranja, Zdenke Jamnik.
Prvič smo skupinico otrok in pedagogov srečali že pri Vodnikovi koči, kjer so oskrbnici Angelci zlagali drva. Na Kredarici pa je k nam prisedla 66-letna Zdenka Jamnik, ki je letos že petnajstič zapored na Triglav pripeljala skupino osnovnošolcev.
»Veste, to je zaradi ljubezni do gora in otrok. Skušam jim prikazati delček lepot gora, tistih, ki sem jih nekoč kot otrok tudi sama odkrivala. Letos sem pripeljala le 30 otrok, seveda ob pomoči ostalih pedagogov. V vseh kranjskih šolah imamo namreč planinske krožke in vsak vikend se napotimo na izlete, enkrat na leto pa jih popeljemo na Triglav.
Včasih je bilo več otrok, no, doslej sem na očaka pripeljala okoli 600 otrok.«
Kolikokrat pa ste se sami doslej že povzpeli na Triglav?
»Točnega števila ne vem, vendar sem bila na Triglavu že pred vojno, po vojni pa vsako leto.«
Zdenka Jamnik je bila včasih tudi alpinistka, desetkrat se je udeležila vsakoletnega triglavskega smuka. No, letos se ga po vrsti let ni.
»Danes sem doživela svoj planinski krst,« je pripovedovala 15-letna učenka Marjeta Peršin, ki je bila v skupini otrok pod vodstvom Zdenke Jamnik. »Gor je šlo bolj težko, no, dol pa hitro. Z vrha smo imeli izredno lep pogled na dolino. Še se bom vrnila prihodnje leto,« je obljubila Marjeta.
Zdenka Jamnik je navdušila za planinstvo in alpinizem tudi svojega sina, ki je bil tudi že na Himalaji. Kaj vas še privlači na Triglavu?
»To je gora moje mladosti, zato se tako rada vedno vračam na očaka. Sicer hodim tudi v druge gore. Bila sem že v italijanskih, avstrijskih, španskih gorah. Vse lepote, ki jih je moč doživeti v planinah, ni moč primerjati z ničemer na svetu,« pravi Jamnikova in kakor da bi se zamislila nad svojo dolgoletno planinsko dejavnostjo.«
Dvanajstletna Ana Kraljič, ki je bila na Triglavu, ko ji je bilo komaj pet let, se svojega prvega vzpona spominja takole: »Bilo je deževno vreme, na posameznih mestih je bilo tedaj zaledenelo. Malce sem se bala, zato sem sestopala v navezi. Navezana sem bila kar na vezalko… «
