V Alpah se je v zadnjih desetletjih zgodilo nekaj skoraj samoumevnega: ko je snega začelo primanjkovati, so se smučišča predvsem s sredstvi države (državljanov) in EU odzvala z gradnjo zadrževalnikov za umetno zasneževanje. Jezovi, akumulacijska umetna jezera, bazeni pod grebeni – infrastruktura, ki je bila predstavljena kot »prilagoditev podnebnim spremembam,« čeprav je bila v resnici predvsem prilagoditev nezadržno rastočega turističnega modela, ki se ni želel spremeniti.
Dolga leta je to potekalo tiho. Jezovi in jezer(c)a so se gradili visoko v gorah, stran od oči dolinskih skupnosti. Skale in gramoz iz skopanih lukenj so valili kar bo bregovih (primer Krvavec – Zvoh) navzdol, trpali material v vrtače in zaprli »večne vodne« poti, za katere je narava zmotno mislila, da je rešila problem. Voda tako teče navzgor k topovom, gnanim (vse bolj) iz uvožene električne energije, ki sredi zime rišejo bele trakove po vedno bolj rjavih pobočjih. Vse bolj za izbrance! Lastniki smučišč so govorili o »trajnosti,« o »zelenih investicijah« v sivi Kanin, o »zadrževanju vode,« a v resnici je šlo za en sam cilj: ohraniti snežno podobo, ki je bila temelj zimskega turizma.
Potem pa je prišla suša. Ne ena, temveč niz sušnih let, ki iz leta v leto prizadevajo doline, kmetijstvo, pitno vodo, reke, gozdove. Voda (predvsem vse bolj onesnažena) je postala tema občinskih sej, omejitev opozoril. A turistični sektor se ni ustavil. Nasprotno – v številnih alpskih regijah je prav v času suše začel za sebe graditi še večje zadrževalnike, še večje bazene, še večje jezove. Z zato prilagojenimi predpisi legalno krade vodo drugim.
Kot da bi bila suša zgolj opomba, ne pa opozorilo.
V Pili (Aosta) je to vidno kot na dlani: medtem ko se dolina sprašuje, kako zagotoviti pitno vodo in kako zaščititi kmetijstvo, se na smučišču gradi ogromen bazen izključno za umetni sneg. Projekt, ki zahteva premike stotin tisočev kubikov zemlje, ki povečuje odvzem vode iz potoka, ki stane milijone – in ki nima nobene povezave z blaženjem suše.
To je logika, ki se ponavlja po Alpah: ko narava pokaže mejo, turizem pritisne še močneje. Ko voda postane redka, se usmeri tja, kjer prinaša največ prihodkov. Ko se podnebje spreminja, se spreminja le infrastruktura – ne pa pričakovanja.
Smučišča (sedaj »kao« celoletni turistični centri – »delovni evropski narod« ima pač vse več dopusta), se tako še naprej obnašajo, kot da je mogoče z dovolj betona, cevi in topov ohraniti zimo, ki je v resnici že odšla. Kot da je mogoče zadrževalnik vode spremeniti v odgovor na sušo, čeprav je namenjen izključno snegu. Kot da bo turistična karavana, ki se premika s polno silo naprej, nekako prehitela podnebne spremembe.
A resnica je preprosta: zadrževalniki za umetno zasneževanje niso odgovor na sušo. So odgovor močnega sektorja, ki si lahko privošči vse. Njegove lovke so se razpasle v takšne investicije, da voda teče navkreber. Tu pa smo že na povsem nenaravnem početju, ki se vrača kot bumerang, … Nadaljuje (zaostruje?) se (predvsem?) vojna za vodo.
