— Tržaška sekcija je 12. julija 1937 odprla zatočišče poimenovano po plezalcu Efremu Desimonu, 2050 m visoko, zgrajeno pod »Piccolo Ossenico« (Mali Ozebnik) v skupini »Jaluz« (Jalovec – Julijske Alpe). Zavetišče ima na voljo 12 ležišč. Dostop je iz Trente.
V Julijskih Alpah so kraji, ki jih človek ne najde — temveč ga oni najdejo. Eden takšnih je Zavetišče pod Špičko(m), majhna, skoraj sramežljiva postojanka, ki se drži skalnatega rebra blizu Jalovca, kot bi se bala, da bi jo kdo preveč opazil. A prav v tej skromnosti je njena zgodba: zgodba o spominu, pozabi, naključju in ljudeh, ki so ji vdihnili dušo.
Foto: Collezione privata Società
Alpina delle Giulie/Planinski vestnik, julij 2028
12. julija 1937 je tržaška sekcija Società Alpina delle Giulie (svečano in prav skromno) odprla majhno leseno zavetišče, posvečeno mlademu plezalcu Efremu Desimonu, ki je pet let prej padel v steni Gamsove matere (Torre della Madre dei Camosci) in se smrtno ponesrečil. Zavetišče je tako kot danes stalo 2050 metrov visoko, pod Malim Ozebnikom (Piccolo Ossenico) – pod Špičko(m), in imelo dvanajst ležišč. Dostop je bil iz Trente, takrat še mejnega sveta, kjer so se srečevali jeziki, vojske in planinci.
Gradnja, ki je prvotno nastala iz obljube Efremovih prijateljev, se je začela že prej, leta 1933, ko so italijanski planinci iz Gorice naročili Trentarjem, naj na spodaj na planini posekajo les. Spomladi so ga obtesali, jeseni pa so italijanski vojaki tramove znosili na mesto gradnje. Jože Kravanja – Rogar iz Loga je s pomočniki postavil majhno bajtico, 3 × 4 metre (bivak bi rekli danes), ki je služila redkim planincem in menda tudi italijanskim graničarjem. Bila je opazovalnica, samotna straža nad Trento.
Potem je prišla vojna. Zavetišče je (vsaj) štiri leta samevalo. Začelo je razpadati. Ime Efrema Desimona je ostalo v arhivih, ne več v gorah.
Kot lahko beremo v zborniku PD Jesenice izdanem ob stoletnici je oktobra 1948 Planinska zveza Slovenije (pravna naslednica SPD), ki se je junija tega leta ustanovila, ponudila PD Jesenice, naj zavetišče obnovi. Jeseničani so sprejeli izziv, čeprav je bila (tudi ta) koča nekaj stran od njihovih drugih postojank, kot otrok, ki ga je življenje odneslo v tujo dolino.
Anton Blažej in Ivan Šavli sta prevzela delo. V dveh poletjih so planinci znosili šest ton materiala.
6. avgusta 1950 je bila koča ponovno odprta. Blažej — drugi oče Špičke — je delo dokončal leta 1953.
Koča je bila skromna, s štirinajstimi ležišči, a živa. In počasi je začela dobivati svoj značaj.
Med tistimi, ki so kočo zaznamovali, je bil tudi Pavel Dimitrov, vsestranski človek, ki je s svojo ženo Poldko nekaj let oskrboval zavetišče. Dimitrov je zapisal zgodbo bajtice tako, kot jo lahko zapiše le nekdo, ki je tam živel — ne kot gost, temveč kot varuh.
Leta 1961 je PD Jesenice sprejelo odločitev, da kočo povečajo. Za to je bil potreben heliodrom — ravna ploščad, na kateri bi lahko pristal helikopter. 18 gorskih reševalcev je vsak s krampom ali lopato je krenilona pot. Oskrbnik Franc Ciuha jim je postregel čaj, nato so začeli kopati. Mihael Fenz – Miki je vodil delo. V strmino so izkopali jašek, polagali skale, pesek, spet skale. Po šestih urah je bil heliodrom dokončan. Ciuha jih je nagradil s steklenico piva »iz stare zaloge«. Zvečer so bili že na Vršiču, kjer so akcijo zaključili — s pivom, seveda.
3. julija 1962 je bilo povečano zavetišče odprto.
Če ima (sploh še katera) koča dušo, jo ima zaradi ljudi. In Zavetišče pod Špičko(m) je dobilo svojo dušo v osebi Franca Ciuhe. Ciuha je bil oskrbnik 16 let (vmes je za nekaj let »skočil« na Jermanova vrata, da si je denarno opomogel in tudi tam pustil nekaj zapisov). Bil je železničar, kurjač na parnih lokomotivah, strojnik na električnih. Bil je človek iz stare šole — natančen, duhovit, strog, topel.
Ciuha je bil legenda: Planince je sprejemal z loparčkom »STOP«, kot pravi železničar. Ob štirih zjutraj je igral (zbujal) na ustno harmoniko. Opozarjal je neprimerno opremljene. Reševal je ponesrečene. Kuhal je čaj iz planinskih rastlin, ki je postal mit(ski). Spal je med sedemdesetimi planinci, ko je bilo prostora za trideset. Bil je pravi »kralj planin«, kot se je sam poimenoval — in kot so ga sprejeli planinci.
Ko je dopolnil 81 let, je še vedno prišel na obisk. Vedno z rdečo kapo, belimi rokavicami in piščalko. Vedno z nasmehom. Vedno z besedami: »Zaljubljen sem v planine.«
Zavetišče pod Špičko(m) je začelo (svoje poslanstvo) kot spominski bivak. Spomin na Efrema Desimona se je že davno in povsem neupravičeno izgubil. A koča je postala nov spomin — spomin na prostovoljce, na Jeseničane, na Dimitrova, na Ciuho, na vse, ki so nosili material, ki so kopali heliodrom, ki so igrali harmoniko ob štirih zjutraj. Koča je postala spomenik nekomercialnemu, prostovoljnemu, pristnemu in prav zato je danes ena najlepših zgodb Julijskih Alp.
Ko sem bil študent, je bila moja prva hribovska tura pohod na Jalovec s postankom na Spicki. Tam nas je sprejel prijazni oskrbnik Francelj in nas postregel s čudovitim planinskim čajem. To je bilo okoli leta 1973. Najbolj se mi je zdelo simpatično, da so vsi, ki so ga poznali prinesli čim bolj zajetno poleno in ga tako kar mimogrede oskrbovali z drvmi.