
Primorski dnevnik, 29. marec 1974
Kaj je človek, ko duh zapusti lupino telesa?
Pogled na Jugove ostanke je bil strašen udarec zlasti za tiste, ki so ga poznali in plezali z njim. Bili so trdni ljudje, vajeni surovega življenje, železa in kamenja, pa so bili zdaj presunjeni, mehki, s solzami v očeh…
Nad njimi se je kot usoda vzpenjala nekajmetrska gmota kamnitih skladov zahodnega stebra, ki je izginjal v oblake. Visela je grozeče, ko da se bo zdaj zdaj nanje sesula.
Joža je pogledal navzgor: od kod naj bi v nekaj bežnih sekundah telo premerilo globino stene? Strašno so ga zdelali ostri robovi skal. Nikjer obraza, meso odtrgano do kosti, roke brez kože…
Celo Slokemu, ki je bil navajen pobiranja ponesrečenih, se je dvigal v želodcu gnus in se ga je lotevala slabost…
Nekateri so sklenili roke in sklonili glave pred usodo, ki piše vsakemu izmed njih že ta trenutek neznani konec, Joža pa se je sklonil in ogrnil truplo s plahto. Dvignil se je roj modro in zeleno svetlečih se muh in planil razjarjen mednje. V mesu je že gomazela njihova gnusna zalega. Sloki je odpel čutarico z žganjem. Šla je iz rok v roke. Žganje je odplaknilo iz ust grenki okus smrti… Joža je grabila rahla omotica. Stiskal je zobe in solze so mu tekle po licih. Bil je bolj trd in bolj mehak od drugih. Ni spraševal in ni sodil, kako se je to zgodilo, kot nekateri drugi. Vedel je, da se to v steni zgodi lahko vsakomur in vsakokrat… in nihče ne ve zakaj…
Zavili so ponesrečenčeve ostanke v juto in povezali borni sveženj v vrvjo. Razkropili so se med kamenje in nabrali gorskih rož. Krvavordečemu sleču in sinjeokim sviščem so dodali ruševih vej. Sveženj cvetja in zelenja je spremljal Klementa na njegovi zadnji poti iz gora v dolino. Na macesnovem drogu je nihal, ko so se spuščali med skalami osamelci, ki so kdove kdaj zbobnele iz naročja stene.
Sloki je hodil zadaj. Slabost ga je zapustila. Sočutje se je porazgubilo. Zdaj je njegova misel snovala praktično: »Pravzaprav je dobil to, kar je iskal. Vseh vzrokov, zakaj je silil prek svojih moči, ne bomo odkrili. Tudi tega ne, zakaj se je hotel povzpeti čez vse in celo prek samega sebe. V truplu, ki bo kmalu kupček prsti, v njegovih ostankih, vidimo le posledice. Tekmeca, ki mu jaz ne bi bil nikoli kos, ni več. Povedal sem mu svoje. Nisem mu verjel, da misli tako zares… Fantastičen človek! Smrt je premagal s smrtjo samo. Kolikokrat je govoril, naj živimo nevarno, naj preziramo smrt in v tem iščemo smisel življenja. Nekaj strašnega, nekaj nerazumljivega je v teh ljudeh. Kdove kaj ureja naša prizadevanja v smeri toka, ki nas slepo odnaša?«
Kljub temu je Sloki obžaloval, da je Jug omahnil na začetku svojega vzpona. Mladina je drla za njim. Najsmelejši so navalili na stene. Odprl jim je pot v nesmrtnost. Pokazal jim je neki cilj. Naj se pobijejo vsi, ki se čutijo dovolj močne, da tvegajo, česar si drugi ne upajo… Včasih se je obrnil in pogledal na steno. Kot veličastno zobovje je rasla iz zemeljskega ognjenega in krvavega droba. Čim več in čim boljši se bodo pobili — je dalje mislil Sloki, tem več bo vredna stena in z njo vsi tisti, ki jo bodo kdajkoli preplezali. Kot bi padla senca noči v njegovo dušo, je začutil v sebi spremembo — navdih za svoje novo poslanstvo. Jugova smrt bo začetek njegovega dela. On, ki ga ni maral, ki se je z njim kosal, bo razpihal njegov kult kot ogenj žerjavici. Smrt naj da ceno njihovemu prizadevanju. To je pravi, resnični upor zoper bedasto družbo, ki se do onemoglosti pari v betonski džungli, snuje vojne in z nenaravnimi zakoni krati nebrzdano svobodo duha. Smrt bo proglasil za najvišji upor zoper nesmisel nesmiselnega. Zoper ubijalsko zahodno civilizacijo. Kje je primernejše mesto za izzivanje? Ne zanka okoli vratu, kot si jo je natikal pijani Prešeren! Ne ruska ruleta! Ne golo naključje, komu in kdaj kroglo v glavo! Ne skok v vodo! Veličastno okolje deviških sten zemlje, kakršna je bia takrat, ko še ni rodila izvržka, človeka — to je naročje za. blaženo smrt ali pot v višjo obliko življenja…
Nikomur ne bo črhnil o svoji ideji, ki se mu je spočela ob tej smrti. Pustil jo bo, da se bo razcvetela kot sad, ki ga bo mladina željno obirala.
Čop je spremljal truplo s sklonjeno glavo, poln žalosti Kaj bi mu lahko očital? Da je morda v mladostni objestnosti precenjeval svoje moči in tvegal več, kot je bilo treba? Ali ni tudi sam tak? Zdaj ga je stena posvarila. Zmotiš se samo enkrat. Spomnil se je na njun zadnji pogovor: »Stena te hoče vsega. Ne moreš se razdeliti med njo in dekle…«
Ko sta nekoč stala pod steno, je Klement dejal: »Naj pade stena ali jaz! Nikoli ni premagan tisti ki ne prizna poraza…« Res, nisi poražen, toda mrtev si, tudi če ne priznaš poraza…
»Jaz si bom izoblikoval drugačno načelo. Naj stoje stene in naj stojim jaz. To leto ne pojdem v triglavski steber in tudi drugo leto ne. Nikamor, če ne bom pripravljen! S skalo se bom spoprijel samo tam, kjer bom prepričan, da me ne bo presenetila, kot je Juga. Tvegal bom, toda vedel bom, koliko.«
Pri Aljaževem domu se je okoli svežnja, pokritega z rožami, zgrnila množica planincev. Pomilovali so junaka planin, človeka, ki se je vzpenjal tam, kjer so se ustavljale njihove misli, še in še so ga zagrinjali s cvetjem…
Sloki je postopal in prisluškoval pogovorom tistih, ki so prinašali cvetje. Možje so pripravljali voz, da bi položili nanj truplo in bi ga Prskin, Aljažev pogrebnik, peljal s svojim belim konjem na dovško pokopališče, kot je peljal vse druge žrtve Triglava. Nekdo z naočniki, ki je peljal svoji hčerki z domačim vodnikom na Triglav, se je mrgodil. Najraje bi se še pred mrličem vrnil v dolino.
»Prav je! Naj se kar pobijejo samomorilci, ki jim ni nič do življenja! Čemu plezajo po stenah? Saj smo jim nadelali poti… Svet je pokvarjen! Mladina je razbrzdana! Zato, ker ni Strahu ne pred božjo ne pred posvetno postavo!«
Ni se še posedla zemlja na Jugovem grobu na pokopališču, v Dovjah in mladi plezalci si še niso opomogli od presenečenja, da je stena ubila enega najdrznejših in najsposobnejših, ko so znova poklicali v Vrata reševalce. Okoli Torkarja so se zbrali. Ob njem je mladi plezalec De Reggi ves zbegan pripovedoval, da je njegov prijatelj Vladimir Topolovec strmoglavil pod Kugyjevo polico petsto metrov globoko, v zloglasni in še nikoli preplezani Črni graben. Fanta sta plezala v dolgi nemški smeri in srečno prišla skozi vso steno. V zgornjem robu, kjer naj bi izstopila, pa ju je presenetilo slabo vreme. Zalila ju je megla, šibal dež, ki se je spremenil v sneg. Močni curki vode so brzeli po gladkih ploščah. V mračni megli sta se zaplezala, premočena do kože in obupana, v mokri obleki, prilepljeni na telo. Plezala sta nenavezana, drug za drugim nekaj metrov vsaksebi. Pod nevarnim mestom, tik pod rešilno polico, kjer se strmina prelomi v položnejši svet, je Topolovec obstal. Malodušje ga je močno nagrizlo. Od mraza so mu že odrevenele roke.