Rojstvo Kanina pomeni začetek visokogorske smuke v SFRJ — Prostrane bele poljane za 15 tisoč smučarjev
Primorski dnevnik, 30. marec 1974
Ko se na drugih smučiščih po Sloveniji smučarska sezona končuje, se na Kaninu pravzaprav ob normalnih zimah šele začenja, zakaj zgornja postaja hrbtenične žičnice na Prestreljeniških podih stoji na nadmorski višini 2221 metrov, kar je dovolj zgovoren podatek za to trditev.
S Kaninom smo torej dobili prvo smučarsko središče v naši državi, na katerem bo možna smuka najmanj pol leta. Dejstvo, da skoraj šest kilometrov dolga gondolska žičnica (240 štirisedežnih kabin) lahko na uro prepelje 900 potnikov ter hkrati premaga višinsko razliko 1.780 metrov, je jamstvo, da se bo na idealnih smučiščih pod Kaninom v bližnji prihodnosti lahko smučalo kakih 15.000 smučarjev hkrati. Kaj to pomeni za današnje slovenske razmere, bržčas ni treba posebej poudarjati.
Palice in mreže
Pravkar odprta dostopna ali hrbtenična žičnica ter prva sedežnica na Sedlo hkrati pomenita predzadnji korak do državne meje oziroma do italijanskega Kanina (Canin — Sela Nevea), s čimer bosta povezani obe strani kaninske ga pogorja, kar pomeni smuk in veleslalom na obeh straneh državne meje.
Letošnja zima in z njo snežna odeja ter urejenost snežišč nikakor ne moreta biti merilo za ocenjevanje vrednosti te naše najnovejše smučarske pridobitve, saj predobro vemo, kako nam jo je zima zagodla od Pohorja pa do Kranjske gore, predvsem slednje, ki se prav zato pogumneje kot sicer ozira na Vršič. Kaninska smučišča bodo danes in jutri doživela še marsikaj. Zdaj so za prvo silo s palicami označili osnov no progo med predzadnjo in zadnjo postajo gondolske žičnice (gre za obseg tri kilometre srednje težke proge)- nevarnejša mesta pa so za ščitili celo z mrežami. Kakor zatrjujejo graditelji, bodo čez poletje še posebej poskrbeli za proge. Večje kotanje bodo z dinamitom zasuli oziroma zravnali, s čimer bodo proge že ob nižji snežni odeji sposobne za varno smuko. Do prihodnje sezone nam obetajo tudi vrsto novih vlečnic, ki bodo še bolj na široko odprle skoraj neomejene možnosti smuke na Kaninskem .pogorju. Proces nadaljnjega odpiranja smučišč oziroma proge, levo in desno od Prestreljenika je vprašanje denarja in let, ne nazadnje pa tudi zanimanja za ta smučarski eldorado. Prav otvoritveni dan kaninskih žičnic je pokazal, da je zanimanje za smučanje tudi na Primorskem daleč nad vsemi pričakovanji. To morda niti ni nič čudnega, saj si zadnja leta pri nas pripenja smuči na noge vse povrsti od najmlajših do najstarejših. In kako spretno vijugajo najmlajši tudi po najbolj zahtevnih progah. Toda, saj veste, to je treba videti In preizkusiti, šele potem verjeti.
Evropsko smučarsko središče
Da je gornja soška dolina biser med slovenskimi dolinami najbrž ni treba posebej poudarjati. Odprta vrata na Kanin nam samo še bolj na široko odpirajo razglede in možnosti, da se tega bisera tudi naužijemo, seveda ne samo mi, temveč tudi številni tuj: gostje, ki preradi zahajajo v ta predel naše domovine, da spoznajo mir in lepoto, da slišijo, kako govori tišina mogočnih vršacev. Alpski turistični center oziroma ATC Bovec je z otvoritvijo najdaljše žičnice v naši državi, z deset kilometrov dolgo cesto v goro in novim betelom Kanin v Bovcu, ki sodi med najlepše in najsodobnejše hotele v naši državi nasploh, v resnici šele startal. Vse skupaj je pravzaprav samo začetek bodočega zimsko-letnega športno-turističnega središča, ki ga po zasnovi in možnostih lahko prištevamo med največje tovrstne evropske centre. Smola ali sreča je hotela, da je bila letošnja zima ena najbolj toplih in skopih, kar zadeva sneg, v zadnjih petdesetih, če ne celo sto letih, zato tudi na otvoritveni dan Kanin in njegova smučišča niso pokazala stotinam gostov in smučarjem tistega obraza, kot ga imajo sicer. Smola pravim zato, ker je bil sneg gnil — domačini so ga imenovali kar polenta — sreča pa zato, ker je organizatorje in graditelje prisilil, da se bode še z večjo vnemo kot doslej posvetili urejanju smučišč, prog, povezavi z novimi vlečnicami itd. Predobro znano je namreč, da šele izkušnje delajo mojstre. Nasploh ne preveč znano je da Kanin ne samo v Jugoslaviji, temveč tudi v Evropi slovi po izredno močnih padavinah, saj ob normalnih »letinah« tod zapade po pet do šest metrov snega, ki se v legali okrog 2.000 metrov drži vse tja do visokega poletja. Tudi letos je tod, čeprav precej pozno, padlo dobre štiri metre snega, zdaj pa ga je po približni oceni komaj še dober meter. Kakor kje, seveda. Vendar letošnja zima oziroma pomlad na Prestreljeniških podih m naokrog še ni rekla zadnje besede. Poznavalci pričakujejo, da bo v kratkem zapadlo še najmanj meter svežega snega.
Kanin in Canin
Hrbet našega Kanina je na italijanski strani državne meje, imenuje se prav tako Canin, spodaj pod njim pa je Sela Nevea (Snežno selo) z gondolsko žičnico, vlečnicami in vrsto hotelov. Na tej strani se ljubitelji bele opojnosti smučajo domala čez vse leto. Takoj, ko bo odprta prva smučarska meja med Italijo in Jugoslavijo (gre za star dogovor), se bomo smučali iz ene države v drugo — in to ne samo pozimi, kot smo bili doslej navajeni drugod po domačih smučiščih, temveč tudi v zgodnji in pozni pomladi. Kaj to pomeni, zdaj ko se vse bolj pogosto odločamo za letni in zimski dopust, najbrž ni treba posebej podčrtovati. Vrata na Kanin so odprta. Čas in znana tolminska trma, ki je navkljub izrednim težavam in celo nasprotovanjem rodila smučarski Kanin, bosta nedvomno dokazala, da dvajset let stare sanje in želje niso in ne bodo ostale samo v začetni torzo, temveč smučarsko središče evropskih razmer. Toda pustimo času čas oziroma entuziastom voljo do dela in nadaljnjega ustvarjanja.
Niko Lapajne
