Stane Belak in Marjan Manfreda sta pozimi prva preplezala težavno Schinkovo smer v steni Frdamanih polic
Primorski dnevnik, 30. marec 1974
Na osamljenem vrhu Frdamanih polic (2278 m), ki je najbližji sosed Špika v smeri proti severozahodu, sta si prejšnjo sredo segla v roke Stane Belak (33) in Marjan Manfreda (24).
»Sploh nisva čutila utrujenosti,« je povedal Belak, »čeprav sva bila v steni skoraj štiri dni in sva marsikaj prestala. Preveč sva še bila pod vtisom doživetij in preveč zadovoljna s srečno izpeljano turo.«
In kako ne bi bila, saj sta preplezala pri nas eno najredkeje plezanih smeri in številnim letošnjim alpinističnim uspehom priključila še enega, ki bo upravičeno ostal zapisan med ekstremnimi dosežki našega zimskega alpinizma. Smer, o kateri je govora, sta prva preplezala Adolf Bischofberger in Raimund Schinko 31. avgusta 1933, ocenila pa sta jo kot smer pete težavnostne stopnje z več posebnimi težavami, visoko okoli 600 metrov. Šele 13. septembra 1948 so jo prvč ponovili J. Krušic, J. Šilar in U. Zupančič in izpeljali pri tem izstopno varianto, ki se je izognila nezanimivemu gornjemu delu. Po njej sta izstopila tudi Belak in Manfreda ob prvem zimskem po navijanju.
V Martuljkovih stenah je malo preplezanih smeri; če pa bi napravili analizo — glede na čas od prvega vzpona in število ponovitev — pa bi Schinkovo smer lahko uvrstili celo med tiste, po kateri alpinisti najmanj plezajo. Vse to pa ni motilo Belaka in Manfrede, ki se pripravljata na himalajsko odpravo, da si že jeseni ne bi izdelala načrta za zimski vzpon. Toda tedaj si še zdaleč nista predstavljala, na kakšne težave bosta naletela v steni.
V zatrep Pod Srcem sta prišla že v soboto z željo, da odneseta opremo čim višje v steno. Toda med dostopom do stene sta se udirala do kolen; zaradi še drugih težav, ki so ju zadrževale kar polne štiri ure, sta načrt le delno izpolnila in se nato pred nočnim mrazom umaknila v bivak Pod Srcem.
V nedeljo sta ob osmih zjutraj znova zastavila, toda do večera sta prišla le štiri dolžine visoko, do tja, koder sta imela v načrtu priti z opremo že prvega dne. Bivak, prvi v steni in obenem edini, v katerem sta lahko vsaj za silo dremala, sta si uredila v snežni luknji pod velikim previsom, tam, kjer smer zavije desno v grapo.
V ponedeljek je postalo precej topleje, pričeli so grmeti plazov; in to najbolj prav na območje njunega plezanja. Povrhu vsega pa sta še ugotovila, da bi bil povratek izredno tvegan in da morata kljub vsem težavam in nevarnostim edinole navzgor, čimprej na rob stene. In še z dolino, kjer sta v Gozd Martuljku izmenično dežurala zakonca Oman, sta imela zelo slabo radijsko zvezo. Ko sta si zvečer v naglici urejala bivak pod kaminom, pravzaprav sredi nekakšne drče, po kateri so čez dan grmeli plazovi, sta imela opremo večinoma že povsem mokro. (Spalno vrečo, ki tehta suha le 800 gramov, sta po povratku stehtala; imela je skoraj 8 kilogramov!). Ker sta plezala, kjer se je le dalo »na trenje«, saj drugače navadno niti ni šlo, sta bila tudi že povsem strgana in imelo ju je, da bi pričela odmetavati opremo in sploh vse, kar ju je oviralo.
Tretjega dne sta prišla na nekoliko lažji teren, toda žal velja to le za poleti. Pričakovala ju je poledenela skala, pokrita z debelo plastjo skorje. Le v strmem stolpu je bilo bolje.
Tretji in zadnji bivak sta si uredila pod najtežjo dolžino, že ob dveh ponoči sta se začela pripravljati nanjo s kuhanjem in ob 6. uri sta pričela plezati. Toda, kar štiri ure sta se zamudila, preden sta premagala manj kot 40 metrov skale, kolikor seže lahko vrv v višino. Nato pa še dve uri, tri dolžine so bile to s precej snega — in bila sta na vrhu!
Franci Savenc
