Kamnitnik je eden tistih gričev, ki jih Ločani vidijo vsak dan, a jih redko zares pogledajo. Majhen, rdečkasto obarvan hrib nad Partizansko cesto, ki ima vdolbino s stenami, danes prepredenimi s smermi in sidrišči, je v resnici plastenka lokalne zgodovine: v njem se prepletajo legenda, kamnolom, vojaški poligon, plezalni vrtec in sodobno plezališče. Če bi Kamnitnik znal govoriti, bi pripovedoval zgodbe iz več stoletij — in vsaka bi bila drugačna.
Grič iz pravljice: škratje, trte in kamni
Dolgo pred tem, ko so v Kamnitniku odmevali udarci kladiv in eksplozije min, je bil hrib vinograd loške gosposke. Ljudsko izročilo, zapisano v Loških razgledih leta 1958, pripoveduje o starčku, ki je pod Kamnitnikom kopal trto, dokler ga ni surovi grajski oskrbnik pretepel do smrti.
Škratje iz crngrobske hoste so se maščevali: izruvali so vse trte in na hrib nanosili toliko skal, da je postal — Kamnitnik.
Pravljica je seveda pravljica, a grič je res posejan s skalami. In res je nekaj bajno divjega v tem rdečem konglomeratu, ki ga Ločani poznajo kot »kamnitniški kamen«.
Kamnolom, ki je gradil predore
Leta 1902 se je začelo obdobje, ki je Kamnitnik za vedno spremenilo.
Za gradnjo Bohinjskega in Karavanškega predora so potrebovali kakovosten, nosilen in dobro obdeljiv kamen — in našli so ga prav tu.
V dveh letih je na pobočjih delalo 350–500 kamnosekov, večinoma Italijanov, Furlanov, Hrvatov in domačinov.
Nastale so terase, stene, gole plošče, ki jih vidimo še danes.
Kamnolom je bil tako živahen, da je »vsa Loka dihala z delom na Kamnitniku«:
otroci so opoldne čakali na eksplozije, vozovi s kamnom so se v kolonah pomikali proti železniški postaji, delavci pa so peli, da so si dajali takt.
Kamnolom je deloval tudi med obema vojnama in še po drugi svetovni vojni.
Iz kamnitniškega konglomerata so nastali pločniki, stopnice, oltarni podstavki, nagrobniki, celo deli mostov in industrijskih objektov.
Vojaški poligon: Kamnitnik kot učilnica vertikale
Leta 1928 je bila v Škofji Loki zgrajena vojašnica, ki je kasneje postala dom številnih generacij jugoslovanskih vojakov. Kamnitnik, tik ob njenem robu, je postal vojaški plezalni poligon:
na vrhu so uredili velika kovinska sidrišča, vojaki so trenirali osnovno vrvno tehniko, spuščanje, prečnice in premagovanje skalnih skokov.
Ko so po osamosvojitvi vojašnico prevzele slovenske sile, je poligon še nekaj časa živel, nato pa so ga postopoma prevzeli — alpinisti.
Plezalni vrtec: rojstvo loškega alpinizma
Ko je bila leta 1976 ustanovljena alpinistična sekcija Škofja Loka, je Kamnitnik postal prvi pravi plezalni vrtec Ločanov. Tu so potekale prve praktične vaje, prve šole, prve izkušnje z varovanjem, sidrišči, prečnicami in psihologijo stene.
Dostop je bil sprva strogo urejen: plezalci so morali na »kapiji« vojašnice najaviti prihod, dobili so dežurnega vojaka, ki jih je pospremil do stene. A bližina, varnost in razgiban teren so bili neprecenljivi.
Kamnitnik je postal učilnica generacij: od Franca Langerholca in Franca Vidica do mladih, ki so kasneje plezali v Triglavu, Dolomitih, Alpah in Himalaji.
Franc Vidic – Pot med zvezde – kronika škofjeloške alpinistično‑plezalske pravljice (1960–2017)
Plezališča
Prve praktične vaje so bile v plezalnem vrtcu v Turncu pod Grmado, včasih pa so se dobili na Kobili ob poti na Lubnik. Kmalu so se dogovorili z vodstvom kasarne za možnost treningov v Kamnitniku. K uspešnosti dogovora so veliko pripomogli. veljaki planinskega društva, ki so imeli z vodstvom kasarne dobre odnose. Čeprav ni bilo vse tako enostavno, je bila to zaradi bližine in enostavnosti pristopa velika pridobitev. Najprej je bilo treba oddati spisek uporabnikov, uskladiti ure treningov. Potem pa se je bilo treba obvezno najaviti v kapiji (recepciji vojašnice), da so dodelili dežurnega vojaka, ki te je pospremil do plezališča.
Plezališče je bilo opremljeno s par sidrišči na vrhu stene. Velike kovinske rinke na vrhu je za svoje potrebe opremila vojska. Kasneje pa so alpinisti še sami opremili nekaj smeri in postopoma na seznam dodali nove in težje smeri. Danes prenekateri plezalec tudi iz širše okolice z veseljem obišče to plezališče.
Možnosti za trening in plezanje so se izboljševale. Plezališču v kasami so dodali še plezališče pri Skalarju v Zmincu, plezališče pod Strupovo skalo na Trnju, pri Železnikih so plezališču Pod Sušo dodali plezališče Planšak pri Prtovču. Žirovski plezalci so radi obiskovali plezališče Gore na robu nad dolino Idrijce. Plezališča so bila vedno bolje opremljena, preplezane in nadelane so vedno težje smeri. Nekdaj plezalni vrtci so postali prava plezališča. Tehnike premagovanja problemov so se spreminjale. Če smo se včasih v Strupovi skali mučili s klini in stremeni, je danes v previsni steni veliko izzivov za premagovanje balvanskih problemov.
Današnje plezališče: rdeči konglomerat, ki še vedno uči
Danes je Kamnitnik majhno, a priljubljeno plezališče. Stene so ostanek starega kamnoloma, konglomerat pa je star več kot 30 milijonov let — rdeč, lisast, kompakten, z značilnimi krednimi vložki. Smeri so kratke, a tehnično zanimive. Za mnoge Ločane je Kamnitnik prvi stik s skalo, za druge pa priročen trening po službi. Čeprav je plezališče majhno, ima dušo: vsak oprimek nosi sled kamnosekov, vojakov, alpinistov in otrok, ki so tu prvič zavezali plezalni pas.
Vizija, ki še čaka svoj čas: plezalni center
Leta 2008 je arhitekt Marko Vidmar pripravil odmevno diplomsko nalogo: športno-plezalni center Kamnitnik, umeščen ob naravno steno, z dialogom med arhitekturo in konglomeratom. Projekt je bil ambiciozen, realen in dobro sprejet — a nikoli uresničen. Morda nekoč …
