Primorski dnevnik, 30. marec 1974
Iz neznanega razloga je vzel iz žepa uro in pogledal nanjo. Bilo je tri četrt na dvanajst, zato je tovarišu predlagal, da pohitita. Trenutek zatem je že drsel in krilil. Brez moči je De Reggi gledal tovariša, kako je zdrsel po gladki plošči z razprtimi rokami in od groze izbuljenimi očmi, kako se je odbil od roba in splaval v globino. To je bilo vse, kar je izvedel Joža Čop, in reševalci si s tem niso vedeli kaj pomagati.
Z gorskimi vodniki domačini so se vzpeli po nemški smeri na vrh, nekateri drugi pa so od spodaj skušali priti v Črni graben. Joža se je navezal na vrv in se spustil po njej v prepad. Sloki pa ga je varoval od zgoraj. Iskal je ranljivo točko ostenja, od koder bi se dalo priti v dno Črnega grabna. Skale so bile tu sprane, gladke in spolzke. Meglilo se mu je pred očmi že ob misli, da je telo potovalo nekaj sto metrov po zraku in se v dnu raztreščilo na ploščah soteske. Vse prizadevanje reševalcev je bilo zaman. Triglavska stena je posrkala mlado življenje v svoje pore. Sprejela ga je v trebuh, kamor so z dveh orjaških stebrov hrumeli plazovi, kamenje in hudourne vode. Nihče ni videl trupla. Joža pa je pogled v demonske globine Črnega grabna tako prevzel, da se je zaklel: »Slej ali prej moram prilesti v Črni graben!«
»Skalašem« se je stena razodela z druge strani. Jugovo truplo je vrnila, Topolovca je pogoltnila. Pustila jim je samo strašen spomin. Tak, da so mnogi začeli dvomiti o smislu plezanja. Zapuščali so stene, še v goro niso več hodili. Ostajali so v dolini in si iskali drugih opravil. Tisti, ki so ostali goram zvesti, pa so postali previdnejši. Celo Sloki, ki je bil že izoblikoval teorijo o smrti in smislu žrtve, o novih vrednotah, kakršnih navadnim ljudem ne nakloni nebo, je utihnil. Strah mu je zaprl usta. Sklenil je, da ne bo preveč tvegal. Raje se je klatil po nadelanih poteh. Vtikal se je v ženske, sem in tja pa se je napil, da bi pozabil na to, kaj lahko doživi. Vedel je, da mora preboleti to dvojno smrt in čakati toliko časa, da bo skopnel strah, ki se je v njem nakopičil.
Tudi Tinca je zvedela, kaj se je zgodilo v Severni steni. Ni mogla razumeti, da mladeniča, ki je bil tako prijazen z njo, ni več. Zaskrbelo jo je za Joža. Imela je težke sanje in morala mu jih je povedati, čeprav se je sprla z očetom, je šla in poiskala Joža doma.
Ni hotela z njim v Vrata, šla sta v pastirsko kočo v krotkih pobočjih Karavank, med rumene macesne, kjer je Jože ubil petelina. Ob ognju je vsa preplašena pripovedovala: »Sanjala sem, da sva plezala v nekih odurnih črnih stenah. Nisem hotela s teboj, bala sem se, saj je bilo tako gladko, prepadno, temno in sluzasto… Silil si me, me zaničeval, ker sem se bala. Trpela sem. Polna sem bila strahu in črnih slutenj. Okoli naju so nenehno frfotale velike ptice in naju bile po očeh z odurnimi perutmi. Potem ti je spodrsnilo. Treščil si v globino in obležal na robu ledeniške razpoke. Ostal si živ med snegom in skalo. Nenehno si me klical, jaz pa nisem mogla do tebe. Nisem mogla navzgor ne navzdol in velike ptice so se zgrinjale okoli naju. Okoli tebe je poskakovala velika jata. Kljuvale so te pri živem telesu. Splezala sem nekoliko navzgor, toda ločil naju je prepad. Gledati sem mora. la, kako te obdelujejo z ostrimi kljuni, kako dvigaš roke, kako kričiš z zadnjimi močmi, kako si z rokami zakrivaš oči, ki ti jih hočejo ptice izkljuvati.«
Gledal je vanjo, kako se ji od strahu širijo zenice, kako ji pokrivajo drobne kapljice čelo in se ji od razburjenja tresejo roke. Kot bi prav ta trenutek doživljala moro teh sanj …
»Zbudila sem se vsa mokra, srce pa mi je tako razbijalo, da sem mislila, da me bo konec.«
Skušal jo je potolažiti. »Poslušaj Tinca, to so samo sanje. Marsikaj si videla v gorah, cele jate ptic, slišala si precej pripovedk… Saj pride tudi meni večkrat, da se mi vse pomeša v grozljivih sanjah.«
»Ne, ne, Joža, to je opomin. Slutnje so to. Samo zato sem prišla, da bi te pregovorila. Pusti tisti steber, da se bi ne bi pripetilo, kot se je Jugu…«
Dal je v ogenj nekaj polen in malo pomolčal. Ker pa je moral odgovoriti. Je rekel: »Ne boj se, draga moja. Za letos sva s Stanetom odstopila od ture. Nič ne bo s prvenstveno. Toda drugo leto bova kljub temu poskusila, saj veš, da sem se zaklel. Bilo bi me sram pred samim seboj, če bi se takoj ustrašil. Ljudje umre na ta ali oni način, življenje pa gre dalje. Jaz upam, da mi je namenjeno kaj lepšega.»
»Oh, zakaj si se zaklel! To je bilo res nespametno. Raje vidim, da z nama ne bo nič, kot pa da bi te imela na vesti.«
»Zakaj na vesti? Ali ne moreš počakati?«
»Lahko in težko čakam. Samo prosim te… Hudo slutnjo imam,« je zajokala, »še enkrat te prosim, Joža, pusti stene! Sovražim jih, ker so morilske. Samo delala sem se, da mi je plezanje všeč. Tebe imam rada, plezanja pa se bojim. Izbiraj med mano in stenami… Razumi me, preveč te ljubim… Ne veš, koliko pretrpim, ko trepetam, kaj se bo zgodilo s teboj in te bodo prinesli mrtvega v dolino, če se ti ne smilim jaz, se usmili vsaj svoje matere. Tudi njej zadajaš samo strah in trpljenje…«
Zadela ga je. Podrezal je v ogenj. Roj isker se je vzpel pod sleme koče, zunaj pa je piskal večerni veter in se zlival z ihtenjem ženske, ki je skrivala svoj obraz med bele dlani.
Skušal jo je objeti okrog ramen in ji nekaj reči, a ga je rahlo odrinila od sebe in nadaljevala: »Poglej, kako se pobijajo tvoji prijatelji, eden za drugim. Ljudje pravijo, da ste samomorilci, Kako vas je opominjal župnik Aljaž… Ali ni imel prav?«
Razjezila ga je. »Jim verjameš? Plezala si v steni, ali ni bilo lepo?«
»Lepo je bilo, lepo… sicer pa sem ti povedala, koliko strahu sem preživela. Joža, hočem živeti, želim si otroka, rada bi bila srečna, želim si moža, da bi me varoval, kaj bi mi mrtev v prepadu… Ali ni skromna moja želja? Ali si tega ne želi sleherna ženska? Nočem smrti, ne, nočem… Izbiraj med mano in steno!« je trmasto vztrajala.
Obraz se mu je zmračil. Odložil je pipo, ne vedoč, kaj bi rekel. Šlo mu je skoraj na jok, ko se je spomnil na Juga in Topolovca in še na mnoge druge, ki jih je pomagal nositi iz gore. Kljub temu pa je dejal trdo:
»Izbral sem. Ne maram, da me posiljujete.«
»Kaj si izbral?« se je ozrla vanj, otirajoč si solze.
»Tebe sem izbral.«
Zagorele so ji oči. Ko pa je dodal: »In steno tudi! Hočem oboje!« so ji oči ugasnile.
Spet je zaihtela: »O, ti nesrečni človek, kaj naj porečem očetu? Dovolj je potrpel z menoj… Dan za dnem prenašam očitke. Dobri in urejeni fantje se potegujejo za mojo roko, pa jih odbijam, zavoljo te negotovosti, ki se bo kdove kako končala… morda v prepadu?«
