Primorski dnevnik, 31. marec 1974
»Pomiri se, no! Ta smrt te je vrgla iz tira. čez zimo bo vse to mimo. Meni ni to namenjeno, drugačen sem, gore me imajo rade. Vahica mi je prerokovala lepo, starost. Če ti ne, ji verjamem jaz. Potem pa so mu iznenada zasijale oči v jezi: »Če ti ne verjameš vame, si prosta! Pojdiva vsak svojo pot! Poroči se, želim ti srečo! Jaz pojdem v steno!«
Zaprepadeno se je zastrmela vanj. »Ne maraš me? Slutila sem, da me nisi nikoli resnično ljubil. Steno imaš raje kot mene. Pa jo imej… Bodi z njo.. Žalostna sem, da sta se najini poti razšli, še preden sta se resnično srečali. Toda vedi, nikoli te ne bo nobena ljubila tako, kot sem te jaz . ..«
»Ne vem, kako me ljubiš. Tisti, ki drugemu jemlje svobodo, ne ljubi!«
»Te mar ljubi tisto mrzlo kamenje, za katerega ves žariš? Mrtvo, brezčutno kamenje… Ti mar daje svobodo? Ti bo dalo otroka? Veže te suženjsko nase od takrat, ko kreneš od doma, in do takrat, ko na vrhu izpustiš zadnji oprimek. Zlo je v kamenju… Ne pravijo kar tako, da ste vsi prodali svoje duše satanu. Slej ali prej te bo stena ubila… Poslušaj me,« oklenila se ga je z rokami, on pa jo je jezno odrinil od sebe, rekoč: »Pa naj me ubije, če ti to tako dobro veš. Raje ostanem mrtev v mirnem naročju gore, kot živ v smradu vaše gostilne. Sit sem pijancev, bedastega govorjenja, pretepov, prepirov, sit sem tovarne, sit sem vsega, kar bi mi vzelo mir in svobodo. Ničesar ni, kar bi zamenjal z gorami.« Čudeč se je otrpnila.
Njegov glas je izražal toliko prepričevalnega odpora, da se ji je zdel nadaljnji pogovor odveč. Prelom je bil popoln, šla je predaleč. Izgubljala ga je, čeprav ni tega hotela. Dahnila je: »Imel boš skale in svobodo. Mene pa boš izgubil…« Obmolknila je in se zastrmela v pojemajoče plamene. Zublji so se še vedno prepletali, kot bi se v svojem uničujočem siju ljubili med seboj. Goreča suha polena so pokala. Tudi njemu mi prišlo na misel nič pametnega. Z golo roko je prijel žerjavico in si jo vtaknil v pipo. Nekajkrat je globoko potegnil in puhnil dim, da je oba zameglilo. Bilo je kot v njenih sanjah. Bila sta vsak na svoji strani prepada, kjer šumi na dnu narasla reka…
V OBJEMU STENE
Stena, o stena, velika in strašna stena.
Na tvoj žrtvenih polagam svoje roke, svoje oči, svoje srce.
V tvoje žile izlivam rdeče zarje svojih misli,
sinjino neba svojih sanj,
temine svojih žalosti in sneg hrepenenja.
Stena, o stena, široka in strašna stena…
Ti si drobovje prabitnih sil.
Ti si nezadržno pričakovanje neznanega.
Ti si demon naših stremljenj.
Ti si uresničitev naših skritih želja.
Ti si smrt in življenje.
Stena, o stena, globoka in strašna stena!
Sprejmi me v svoje naročje.
Posrkaj me vase.
Prepoji me s svojo močjo, s svojo trdoto.
Naj bom kamen.
Hočem biti eden tvojih stebrov.
Hočem nositi oboke neba.
Težo tvojih prepadov.
Tvojo osamelost in bolečino.
Hočem stati s teboj pod vrhom gore,
v bližini zvezd in sonca.
Hočem kljubovati viharjem in ledu.
Naj mi izpira rane dež. Naj me ližejo večni vetrovi.
Naj me razijo plazovi in odpadlo kamenje.
Stena, o stena, krasotna stena!
Napoji me s hladom svojih spoznanj.
Napoji me s strastjo ognjev tvoje globine.
Napoji me s strahom, ki daje moči.
Napoji me s pesmijo trav, ptic in dreves.
Ničesar ni, kar bi me strlo.
Nočem pasti in zginiti.
Hočem štrleti v samoto neba in biti skala,
v katero kleše čas abecedo večnosti.
Pridite k meni vsi samotni.
Pridite k meni vsi, ki si želite,
da vas ogreje hlad višin …
V zavesti »skalašev« se je z žrtvijo nekaterih najboljših plezalcev vrednost stene dvignila do neba. Dobila je tiste razsežnosti neznanega in nedoumnega, ki človeka na njegovi raziskovalni poti postavi na trdna tla vsakikrat, kadar preveč sanja v oblakih.
Samo eno poletje je stena skoraj samevala. Ljudje so jo ogledovali s strahom in spoštovanjem. Potem pa je spet zaživela. Večina je doumela, da se modrost spočenja v strahu. Tisti, ki jih je pognala v steno trenutna moda ali osebna stiska, so odnehali. Tisti, ki jih je sla po navpičnosti in strast po višinah globlje povezala s skalami, pa se niso ustrašili. Korak jim je zastal, ni se pa ustavil.
Tudi Jože in Stane nista bila obvarovana strahu pred steno. Smrt prijateljev jima je zbistrila duha. Zavedela sta se, da je človek v skalah razpet med dve skrajnosti, med svojo izjemno moč in šibkost, med ničevost in veličino. Treba je bilo zajeti sapo in nekoliko pozabiti, najti smisel tveganja, mejo, do kod človek lahko izziva usodo z močjo, ki z njo razpolaga. »Jug je govoril, da je življenje popotovanje k smrti,« je večkrat dejal Stane, »zato je plezanje igra, v kateri vede ali nevede skušamo preigrati smrt in jo v času potisniti čim dalj od sebe. Toda če je padel prvi med njimi, ki ni šel najdlje v besedah, temveč tudi v dejanjih, je imel za svoje vedenje neki globlji smisel, ki ga je bilo treba sedaj ovreči ali potrditi.«
