Primorski dnevnik, 2. april 1974
Stane in Jože sta se domenila, da bosta potrdila Juga. Njima strah ni razrahljal volje, učvrstil jima jo je. Večkrat sta postopala pod steno in se menila, da bo treba za iste cilje drugačnih prijemov. Ne boš smel v steno brez prave duhovne in telesne pripravljenosti in tudi ne zaletavo in tvegano ne v vsakem vremenu. Skrajno težkih ovir se boš smel lotiti le s prijateljem, s katerim si zaupata, in če je treba priskočiti drug drugemu na pomoč.
V Aljaževem domu v Vratih je spet pela Torkarjeva harmonika. Trume planincev so kot mravlje lezle na vrhove, brž ko so se strma pobočja rešila plazov.
S svojo smrtjo je Klement Jug oživel. Zdaj so o njem nenehno pripovedovali celo tisti, ki se včasih niso zanimali zanj. Ljudje so brali njegove planinske spise, proučevali vodilne misli o alpinizmu. Mnogi so jim pritrjevali, nekateri pa so bili tudi proti. Jug je deloval v umazanih vodah razrahljane družbe, ki se še ni osvobodila groze nesmiselne smrti milijonov žrtev prve svetovne vojne. V družbi si je želel nečesa lepšega, kar je človeku usojeno, da bo dobil, če bo v to verjel in če se bo za takšno življenje boril.
Nekega večera je bila v Vratih zbrana družba plezalcev, med njimi tudi Joža in Sloki. Beseda je spet tekla o Jugu. O njem je govoril neki profesor, njegov znanec z univerze.
»Le kako morete slediti in oboževati človeka, ki je bil navaden samomorilec? Ni dovolj, da je pokončal sam sebe? S svojimi idejami zapeljuje mladino v zmoto. Iz doline jih zvablja v stene. Namesto da bi bili vdani bogu, veri in oblasti ter pokorni staršem, se gredo upor!«
Sloki je profesorja dobro poznal kot uglednega strahopetca. Nekaj časa ga je poslušal. Pri tem se je nalival z vinom, da je dobil korajžo, potlej pa je izbruhnil: »Gospod profesor, sedaj vas imam dovolj! Strahopetec ste vi, ne pa doktor Jug. Saj se je ponesrečil, kot se lahko vsakdo izmed nas, ali pa izmed vas, ki drsate grušč po nadelanih poteh. Umorila ga je stena. Vi pa samega sebe obsojate na dolgočasen pogin. Pri živem telesu zaudarjate kot zastrupljena žival. Tudi vi si želite tvegati, samo na tuj račun! Ali vas ni Jože Čop vlekel čez steno kot jarca, navezanega, da bi se postavili pred svojim dekletom!« Zajel je sapo in nadaljeval: »Jug pa je plezal sam! On je bil iskalec, vi pa ste strahopetec, ponavljavec večnih resnic in uglajenih poti. Eden tistih, ki ljudem vtepajo v glavo zaprašeno, iz knjig, nabrano učenost… Pijavkam služite, ponižno in poceni! Vi in naša katedra ne sežeta Klementu Jugu niti do gležnja!«
»Kakšna nesramnost! Kdo, Sloki, vam daje pravico, da mi hočete soliti pamet? Jaz imam lahko svoje prepričanje o Jugu, kot imate vi svoje in še kdo drug tudi…«
Sloki mu je besno segel v besedo: »Ne morem vas poslušati! Če se boste še dolgo potikali po nadelanih poteh in vas bo slučajno ubil kamen ali odnesel plaz, naj tudi vas proglasimo za samomorilca, kaj?!»
S tem napadom, podkrepljenim s kletvicami, je Sloki profesorju zaprl usta, pri plezalski druščini pa je njegov ugled zrastel. Nekateri so vedeli, da sta se včasih z Jugom sprla, in niso pričakovali, da ga bo prav on tako odločno branil. Marsikdo se je čudil, da je Sloki postal Jugov častilec in razlagalec njegovih idej.
Profesor je zbegano, kot žival, obkoljena od psov, gledal, če se bo kdo potegnil zanj. Pa ni bilo nikogar. Še njegova lepa spremljevalka ni bila zadovoljna z njegovim nastopom. Potem se je skušal opravičiti in je razlagal, da Jugovo zadnje pismo, da slutiti njegovo domnevo.
Sloki pa je bil tako pijan, da mu ni pustil govoriti. »Slutiti pomeni nič vedeti,« je planil, »če bi vi, profesor, vedeli, kaj slutim jaz o vas, bi se že davno pobrali spat. Raje obirajte mestne kavarne in hodite na sprehode v Tivoli. Tam je manj nevarno… Če pa vam bo v Ljubljani s kakšne strehe padla na glavo opeka, bo to samomor — za vas, ki ne priznate slučaja!«
Potem so se profesorja lotili še drugi. Z vseh kotov so letele nanj pripombe. Joža je samo poslušal in si mislil, naj se mestni in študirani kar dajejo med seboj. Nekoč je peljal profesorja čez steno. Pa po Bambergovi poti na Triglav. Ni mislil, da tiči v njem toliko zavisti na rovaš rajnkega Juga.
Potem se je možak naveličal. Vstal je, tresoče se od razburjenja, in rekel: »Nezaslišana nesramnost! To niso ljudje! Anarhisti! Saj ti ne pustijo do besede…« Zapustil je sobo.
Od takrat ni nihče več v plezalski druščini napadel Klementa Juga. Sloki pa je, posebno pri mladih, ki so začenjali plezati, pridobil dosti simpatij. Razlagal jim je Jugove plezalske ideje, ki si jih je po svoje obarval in prilagojeval svojemu trenutnemu razpoloženju.
Zahodni steber je dobil ime Jugov steber. Stane in Joža sta se večkrat ustavljala pod njim. Staneta je vleklo, da bi ga preplezala. Joža pa se je branil. Vedno je našel kak izgovor. Sam ni vedel dovolj jasno, kaj ga ustavlja, da bi šel tja. Še vedno ni hotel povedati Stanetu, da je dal Jugu besedo čeprav ga ni več vezala, je čutil, da mora še vedno molčati in da tudi ne sme tja. Stane ga je sumničil vraževerja, saj so se tudi nekateri drugi plezalci ogibali stebra, ki je ubil Juga. Posebno pa se ga je ogibal Sloki.
Joža torej ni maral v Jugov steber; bili so tudi dnevi, ko je dejal prijatelju: »Danes pa ne grem plezat.«
Takrat jo je mahnil po nadelani poti s trumo planincev na katerikoli vrh. Stane si je to njegovo čudno vedenje razlagal tako, da ga vodi neki nagon, ki je višji od razuma, ter ga je zato treba upoštevati. Zato je podredil svojo šolano pamet občutkom gorskega vodnika in železarja, ki se ga je držala sreča. Kamor je šel Joža, se je vedno dobro izteklo. Kdo in kaj tiči za tem, ni razmišljal.
Čas je tekel prek gora kot velika, neusahljiva reka. Zdravil je stare in odpiral nove rane. Tudi Triglavska stena ga ni mogla prizadeti. Nesreče jim niso zbujale strahu. Dovolj so bile že odmaknjene.
V poznem poletju sta prišla dva mlada krepka fanta v Vrata. Nič nista govorila o svojih načrtih. Bila sta skoraj neopazna, ko sta se sprehajala okoli doma in pod steno. Šele, ko so izvedeli, da se z daljnogledom razgledujeta za ostenjem, so se »skalaši« začeli vznemirjati. Bila sta namreč Nemca.
Joža ju je našel nekoliko niže, tam, kjer sta se svoj čas srečala z Jugom. Njemu nista mogla skriti in utajiti svojih namer, Prostodušno sta mu povedala, da sta prišla v Vrata zato, da bi preplezala Severno steno, tam, kjer je ni še nihče.
Njuno vedenje Jožu ni šlo v glavo. Prideta od nekod, prvič vidita steno in že se odločita, da jo bosta preplezala tam, kjer se drugi pripravljajo na to že leta in leta. Vprašal se je: Se morda mi pripravljamo preveč, imamo morda premalo poguma in znanja, ali pa obojega?
»Skalaši so bili soglasno mnenja, da Nemca stene ne bosta preplezala. Joža pa je izbral nekaj fantov, da so ostali v Vratih, če bi bilo treba po pomoč. Med njimi je bil tudi Sloki, ki si je mislil: »Če stena požre še tadva, bo za nas in za vse, ki bodo prišli z nami, toliko več vredna…«
