Primorski dnevnik, 3. april 1974
V začetku septembra, dve leti po Jugovi smrti, sta v prvem svitu Nemca Georg Kuglstatter in Hans Unger stala pod steno. Otovorjena sta bila vsak s svojo štiridesetmetrsko vrvjo in šopi klinov. V steno sta vstopila ob osrednjem stebru blizu vpadnice Črnega grabna, v dnu melišč, ob majhnem stebričku, ki je pokazal šibko točko preplezljivih mest ob skoraj navpični in na videz nepreplezljivi steni.
Čop, Sloki in še nekdo od »skalašev« so šli za njima in ju opazovali, kako se trudita že ob vzponu.
»Bosta, — ne bosta, — bosta, — ne bosta?« so ugibali in preučevali vsak njun gib in manever, vsak s svojim daljnogledom. Nekaj pa jih je osupilo. Bavarca sta napredovala dokaj naglo že na samem težavnem začetku. Tudi previsna mesta, o katerih so menili, da je zaradi njih ta del stene nepristopen, sta naglo obvladala. Nemca pač nista prav nič varčevala s klini. Kladivo je neprestano pelo. Na izredno težavnih mestih pod previsi klinov nista niti izbijala, tako da sta pridobila veliko časa.
Sloki je rekel: »No, zdaj vidite! Če bi mi tako zabijali, bi nam tudi šlo! Med nami pa se še vedno najdejo takšni, ki pravijo, da je sramotno zabiti klin in rabiti vrv brez potrebe…«
Čop je prikimal. Soglašal je, da bo treba plezati drugače. Čeprav so nekateri prerokovali, da bosta Bavarca v zgornjem delu stene obstala, sta jo preplezala in se nato po dolgi nemški smeri vzpela na vrh Triglava. Smer sta krstila za Bavarsko in jo označila kot težavno, mestoma izredno težavno. Nemca sta odšla, med »skalaši« pa sta pustila strah, da se bodo uresničile napovedi Klementa Juga, češ da bodo Nemci osvojili še druge deviške dele stene.
Dve poletji po Jugovi smrti so plezali in osvajali stene in vrhove v gorah okoli Triglava, zdaj pa so se vse njihove misli in želje spet vrnile k Severni steni. To leto, ko je trajal premor v Severni steni Triglava, sta tudi Jože in Stane preplezala v drugih gorah nekaj prvenstvenih smeri. V skale je prišlo precej mladih, s katerimi sta se seznanila. Prihajali so iz mesta, teden za tednom, v vsakem vremenu. Srečevali so se v planinskih kočah in na vrhovih in še počasi zbliževali.
Joža je postavil načelo: »Veličina plezanja ne sme biti v tem, da si slej ali prej mrtev, temveč, da ostaneš živ. Veličina prav tako ni v tem, da začneš z najtežavnejšim, temveč, da se od lažjih sten postopno pripravljaš na čedalje težavnejše.« Da bi dala mladim dober zgled, da bi se znova približala Severni steni, sta se odločila potegniti novo smer v Zahodnem delu stene, po grapi med Jugovim stebrom in Sfingo.
Stala sta na melišču, kjer so pred tremi leti pobrali borne Jugove ostanke. Nad njima je rasla stena v razkošni luči prvega sonca, spodaj je bila zavita v temino, zgoraj pa že ožarjena. Na okruških grušča pod steno, kamor je strmoglavil Jug, so se še vedno poznale bledo rdeče lise. Čudno, kri se ni zajedla samo v kamenje, zajedla se je tudi v zavest, močneje od črnila. Vedela sta, da krvi ne spereš nikoli. Rahla tesnoba ju je navdajala, ko sta se dotaknila mrzlih skal in se lotila snežišč v grapi.
Stane je večer pred njunim vzponom razlagal v Aljaževem domu svoje zamisli: »Jug je s svojim življenjem in besedo postavil program in zasekal prve stopinje v nepreorano ledino časti. Od generacije, ki prihaja, pa je odvisno, da se te zamisli uresničijo…«
Morda jima bo uspelo preplezati steno tik ob stebru, ki so se ga izogibali tudi drugi plezalci. Njemu na čast, ki se je največkrat sam zatekal v to samotno grapo — tam se tema, svetloba in sonce prepletajo bolj kot kjerkoli drugje in srce se ti stiska ob pogledu na odprte prepade in grozeče sklade nad tabo — bosta potem imenovala to velikansko zajedo Jugova grapa. Saj jo zasluži, to poleg Črnega grabna najmarkantnejšo vrezino v vsej steni. Morda bosta s tem premagala tudi predsodke vseh ostalih.
Plezala sta dobro. Joža je vodil navezo. Na snežiščih sta si pomagala s cepinom, strme, od vode sprane skoke pa sta premagala s prostim plezanjem. Joža je poleg predsodkov, da plezata ob stebru, s katerega je omahnil v smrt prijatelj, reševal še svoje probleme, o katerih se ni menil niti s Stanetom, čeprav sta si bila prijatelja. Njegova prva resnična ljubezen in iluzija je razpadla. To ni bilo tako tragično in boleče kot Jugovo naročanje, zato pa je bilo toliko bolj neprijetno, človek laže prenese bolečino, ki je močna in silovita in pride v enem samem valu ter se tudi kmalu porazgubi, kot pa majhno bolest, ki v njem obtiči in kljuje ter se vrača takrat, ko je najmanj zaželena. Tinca ni več prihajala in tudi on je ni obiskoval. Dobil je pismo, v katerem je žalostno naznanila, da je konec njune ljubezni, če je on izbiral med steno in njo in mu je stena važnejša od njune sreče, potem ona ni mogla drugače, kot da je med očetom in njim izbrala očeta. Oče jo je spočel, vzredil in zanjo skrbel. Oče živi za njeno usodo. Zato ga ne more razočarati v njegovih upravičenih željah. Morala mu je obljubiti, da bo Joža pozabila in prekinila zveze z njim, da si bo poiskala moža, ki bo voljan spraviti domačijo pokonci in nadaljevati očetovo delo.
Skušal jo je razumeti. Njemu je bilo več do svobode in do zapletov, ki jih je obetalo tekmovanje med plezalci — kdo bo boljši — in tekmovanje z Nemci — komu bodo pripadle najtežje smeri v steni. To ga je mamilo bolj kot misel, da bi bil vezan na ženo, da bi se sprehajal ob otroškem vozičku in da bi bil suženj obveznosti, ki jih prinese zakon.
Zdaj sta bila z materjo sama. Bratje in sestre so odšli za kruhom, vsak po svoje. Pridni so bili in preskrbljeni, ustvarili so si družine. Vsa materina skrb in vsa ljubezen je veljala njemu. Stane, ki je prihajal ponj z motorjem vsako soboto, je vedno prinesel s seboj strah, vendar je znal mater vedno znova pomiriti, da se ni več tako bala zaradi plezanja. Celo ponosna jè bila na sina. Pravzaprav si ni mogel želeti lepšega življenja. Materi je bilo všeč, da se je njegova ljubezen končala. Prepričana je bila, da bo ostal doma. Tudi to ji je godilo, da se je pričel dvigati nad druge delavce, ki jih ni nihče poznal. Postal je slaven in poznan, čedalje več ljudi si je želelo, da bi jih Joža vodil po plezalnih stenah pozimi ali poleti. Nič ni moglo mimo njega, kar se je zgodilo v gorskem svetu. Vodil je reševalce, učil je plezati in krog njegovih prijateljev se je razširil. Tako sta bila z materjo oba zadovoljna. Nič drugega si nista ne želela ne pričakovala…
Preplezal je izvešeno poč nad snegom in se prebil v podnožje kamina, kjer je bilo dobro stojišče. Zabil je klin in varoval prijatelja.
