Primorski dnevnik, 4. april 1974
Gledal je, kako se Stane, oprtan z nahrbtnikom, preudarno vzpenja kot bi bil domenjen s steno, da ga ne bo nikoli razočarala in vrgla s sebe. »Lepo je, če ima človek prijatelja,« si je mislil. Prijatelj je mnogo bolj zanesljiva postavka kot ženska. Trdnejši je. Odnos z žensko je stalno ogrožen od kakega tretjega, ki lahko pride vmes. Poleg tega je ljubezen navadno boleča stvar… Saj je zmagala celo Juga… Toda z njim in z njo je drugače. On nima Tinci kaj očitati, kvečjemu ona njemu. Tu, sredi stene je začutil, da je z njo nekaj izgubil. Iz njegove duše se je izlilo nekaj svetlobe, postal je bolj trd, vedel je, da je pripravljen na večja tveganja. Le mati mu je še vedno postavljala neko mejo. Ne sme je prizadeti s svojo nepremišljenostjo … Tince pa se je odrekel ne samo zaradi triglavskega stebra — ta se je pomaknil nekam naprej v nedoločen čas — temveč tudi zato, ker je v njem zmagala stena, ki mu pomeni več kot ženska. Za potepanje, boj, tveganje in neznanske napetosti mu je več kot za zakonsko posteljo. Toda Tinca ga je v zadnjem pismu le prizadela: »… Pokorim se usodi. Ni me namenila tebi in ne tebe meni. Zato bo tako bolj prav, da dosežeš svoj cilj. Kjerkoli boš, te bo spremljala moja misel. Zdaj vem, da je ljubezen, ki ničesar ne išče za povračilo, močnejša od tiste, ki postavlja pogoja. Vse med nama je bilo prelepo, da bi se lahko uresničilo. Prost si, naj te moje čustvo ne moti. Upam, da bova ostala prijatelja. Vsega, kar si želimo, ne moremo imeti; samo za malo prostora v tvojem srcu te prosim…«
»Morda še vedno upa, da bi se kaj spremenilo,« je pomislil. »Morda so to besede trenutnega razpoloženja in bodo sčasoma utonile v pozabo…«
Nič več se ni oglasila po tem in tudi on ji ni pisal. Toda čeprav je mislil, da jo bo lahko pozabil, se je v gorah vedno spomnil nanjo. Če človeka odstraniš iz svojega sveta, to še ne pomeni, da ga ni bilo. Nekje v ozadju ostane, pritajen, tu živi ali usiha kot vsako resnično življenje. Naj te življenje tre tako ali drugače, prenašati moraš, kar si sam naložil, in nekaj tistega, kar ti nalože drugi. Kdove kaj vleče s seboj čez steno Stane? Ne vidi v njegovo dušo, čeprav sta zvezana z vrvjo…
Čim više sta bila, tem bolj razkošna svetloba ju je obdajala. Grapa je postajala prijazna, dokler se ni zaprla z gladkimi, nedostopnimi skalami. Umaknila sta se jim po policah v steber, kjer sta prilezla na vrh brez posebnih težav. Šla sta po robu stene, dokler nista našla prijetnega mesta za počitek.
Pred njunimi očmi je vstala stena, od sonca obsijana. V njej je viselo mnogo plazov. Včasih se je kakšen odtrgal. Zabobnelo je navpično prostranstvo in odmevalo, kot bi se gore pogovarjale med seboj. Kdove zakaj je Jug tako rad hodil v to grapo in zakaj je tako rad ogledoval Sfingo? Zazrla sta se v njen orjaški obraz. Sončni prameni so se sprehajali po njem kakor blažen smehljaj dekleta, ki ljubi. Ko pa je oblak zakril sonce, ji je senca spremenila obraz v gube jezljivega starca. Videla sta, kako so bežeči oblaki spet zbrisali to podobo in nadeli Sfingi nov izraz. Tako se igra svetlobe in sence ponavlja še in še, v nedogled…
»Vse se spreminja… Kaj neki snuje usoda človeku tisti trenutek, ko se spočenjajo vzvodi neznanega…« je zamišljeno rekel Stane. Vstal je, si prižgal cigareto in se zamaknil v globino. Nadaljeval je: »Nama je bila usoda naklonjena, Jugu ne…«
»Preveč si je želel naenkrat,« je dejal Čop. Odvezal je nahrbtnik. Bil je čas za hrano.
»Škoda Juga! Kaj vse bi bil dosegel!«
Stanetove oči so potovale iz temačne grape prek gladkih sten vse do obraza, ki je ta trenutek visel nad globino svetel, skoraj gladek in bleščeč. »Zakaj plezamo?« se je vprašal! »Poleg vsega, kar pišejo in govore, bi si lahko zastavil vprašanje, zakaj živimo. Dobil bi tisoč odgovorov…«
»Kaj si tako zamišljen?« je vprašal Joža, ko Stane le ni odmaknil pogleda od globine.
»Zakaj plezamo, sem razmišljal.«
»Jaz ne razmišljam o tem, pa me vseeno zanima, do česa si se prikopal ti.«
»Ko sva plezala in sem mislil na Juga, se mi je utrnila ta misel. V steni rešuje vsak plezalec dva osnovna problema. Eden je ta, kako bo ukanil navpičnost in težnost ter se prebil skozi šibke točke stene navzgor k svojemu cilju — vrhu. Drugi problem prineseš s seboj. To je gonilna sila, motiv za vzgon. Zabrisan je v spopadu med nekimi željami, ki so v nasprotju z možnostjo, čim večja nasprotja nastajajo, tem silnejši je vzrok, ki žene človeka v višino, tem močnejša je volja, ki hoče streti odpor. Tu je odgovor za zmago ali poraz na vsakem metru težav, ki jih je z običajnimi sredstvi še mogoče obvladati. Zadeti to ločnico je vsa umetnost tveganje, ki ni tveganje…« Od tod dalje so se mu misli porazgubile.
V ostenje je padla dolga klinasta senca.
»Vedno ostane nekaj nedognanega. Tudi tam, kjer smo mislili, da vse razumemo…« je čez nekaj časa dejal Stane.
Po grebenu sta se spuščala navzdol. Pod njima sta ležali dve dolini. Na eni strani Trenta, na drugi Vrata. Gore s snežnimi zaplatami pod vrhovi so se kopale v prelestni luči. Sonce je drselo z zenita, žgalo je v kožo in oči kot bi zabadalo vanje tisoče razžarjenih igel.
Skalam v slovo je Joža zavriskal. Splašil je jato ptic, ki so jima privreščale prek glav. Odmev se je kotali mimo praznih sten vse do ledenika. To je bil krik življenja, sla po novih višinah, po plameneči rosi, po sinjih planjavah neba. To je izzivanje mrtvega kamenja, med katerim je bodlo izpod snega na tisoče trav, cvetic in drevesa. To je bilo življenje, ki ga ni bilo videti nikjer, pa je klilo v na videz mrtvem gorovju povsod, na vsakem koraku kot brezbrižno valovanje neustavljivega.
V črnem očesu noči se je dvigala k zvezdam in oblakom konica gore. Bila je kot ost kopja, ki je napovedalo nebu boj, kot rezilo, ki čaka, da se nanj nasadi oblak, da mu prepara trebuh.
V drugi tretjini stene, že skoraj pod vrhom, je skozi temo utripala lučka. Ljudje, ko so jo gledali, so ugibali, kaj neki se je spet pripetilo. Glej, tik ob vrhu gore, kjer je gladko, da obstane misel… Morda gre za življenje? Kdo bi vedel, kaj se dogaja zgoraj. Sta plezalca blizu zmage ali blizu poraza? Znano je bilo samo, da je tam nekje meja med smrtjo in življenjem zabrisana,
Skrb je šla na krilih vetra po vsej dolini. Vedeli so, da sta Pavla in Guera že tri dni v steni.
