Primorski dnevnik, 5. april 1974
Naslednji dan so se reševalci zbrali v Martuljku pod Špikovo steno. Tudi Joža je bil med njimi. Spet so ga sneli iz tovarne, kot ponavadi. Poleg domačih vodnikov so bili tu tudi nekateri »skalaši«, ki jih je skrbelo za usodo svojih tovarišev. Kot vedno v podobnih primerih je bilo tudi tokrat ničkoliko govorjenja in ugibanja, kaj storiti. In tudi mnenja so bila različna. Negotovosti jih je rešil Sloki. Z mladim plezalcem Mihom sta prišla iz Frdamanih polic, stene, ki je najbližja vrhu Špika.
»No Sloki, kaj je?« je vprašal Čop.
Sloki se je ustavil, si obrisal prepoteno čelo in ravnodušno dejal: »Nič ni. Preplah brez potrebe! Saj vsi dobro veste, da Pavla rada bivakira. Všeč ji je, če je zavoljo nje pokonci vsa dolina… Morda ji je gori tako všeč, da bi najraje postala špikova ternica in nam svetila še kakšno noč.»
»Ne šali se, Sloki! Nekaj je le, povej. Sta potrebna pomoči ali nista?« se je razjezil Joža.
»Nobene pomoči ni treba. Govoril sem z njo. Pravi, da bosta izplezala sama!«
»Dobro, pa naj izplezata sama,« so odločili reševalci, veseli, da jim ne bo treba v nevarno steno.
Joža je zaskrbelo. Pred leti je bil v tej steni s Stanetom to Miro Marko. Dotlej je bila nepreplezana. Vedel je za težave pod vrhom, kjer se previsi kar vrstijo nad stometrskimi prepadi, če se jima zgoraj kaj zgodi, ko ne bo reševalcev… »Sloki! Ali greva vseeno na vrh? Morda bo le treba kaj pomagati …« je predlagal Joža.
»Ti greš lahko! Tebe morda ne bo ozmerjala. Jaz pa se ne bom pehal nekaj ur za to, da jih bom na vrhu slišali Ne! tega pa ne!«
Sloki je potegnil ljudi za seboj. No, grem pa sam, če se nikomur ne ljubi,« je užaljeno sklenil Čop in vzel nahrbtnik. »Jaz grem s tabo,« se je ponudil Miha, mladi plezalec, ki je prišel s Slokim. Joža je bil vesel krepkega fanta iskrivih, drznih oči.
»Ali ne bo zate prehudo?«
»Ne. Ne bo! Navajen sem in še štiridesetmetrsko vrv imam s seboj!« Za pasom pa mu je rožljalo nekaj klinov in oponk. Joža ga je večkrat videl v gorah. Nekoč ga je srečal v družbi mladega medicinca Hafnerja — takrat je nesel hrano v kočo na Golico, kjer je bila njegova sestra za oskrbnico. Tovor ga je že pošteno zdelal. Najprej je oba premeril od nog do glave in ju vprašal: »Kam pa kam, fantička?« pa sta mu takoj priskočila na pomoč. Ker so imeli skupno pot, jima je z veseljem naložil del svojega bremena. Ko ju je potem v koči vprašal, koliko jima je dolžan, sta ga prav pohlevno prosila, da bi ju enkrat peljal čez Severno steno. Obljubil jima je. Bil je navajen, da ga mladi plezalci prosijo, da jih vzame s seboj. In bilo mu je všeč, da so se čutili počaščeni, kadar jih je vzel v navezo. Sama sta odšla proti vrhu gore.
Miha mu je pripovedoval, kaj vse je preplezal od takrat, ko sta mu s prijateljem pomagala nositi tovor »No, če si tako dober, Miha, te bova pa s Stanetom vzela še to leto za vajenca v navezo in te preizkusila!«
Po tej nepričakovani obljubi je Miha še z večjim veseljem lezel za njim. Vedel je, da Joža drži besedo. Pred njima je kipela v nebo ogromna piramida navpičnih skal te nenavadne gore. Prejšnje leto so jo v prvih decembrskih dneh naskočili Mira Marko, Stane in Čop. Kako čuden je splet okoliščin, je pomislil Joža. Takrat je bilo vse predvideno, da bi skupaj potegnili prvenstveno centralno smer, pa se je zasukalo drugače… Mira Marko, očarljiva ženska živahnih oči, preudarnih kretenj, z izzivajočimi oblinami, ga je povabila, da bi uresničili njeno zamisel v tej sezoni. Vedel je, da mlada lepotica pleza izredno dobro. Po njenem naročilu je prinesel hrano v kočo pod Špik. Našel jo je zadaj na livadi, ko se je skoraj gola predajala sončnim žarkom in z daljnogledom preiskovala steno. Njeno nežno telo je bilo živo nasprotje surove gmote orjaške stene.
»Tole drobno žensko bitje si je zastavilo cilj, da bo kar naravnost vsekalo smer v Špiku.«
Prav nič ji ni bilo nerodno, ko ni mogel od nje odlepiti oči. Prezrla je njegovo zagledanost, se zagrnila in se nasmejala: »Da si le prišel, Čop! Si prinesel dovolj hrane?«
»Dovolj, tudi če bomo teden dni v skalah.«
»Toliko pa ne bomo,« je odvrnila.
»Kaj misliš, ali bomo zdelali steno v dveh dneh?«
»Seveda jo bomo!«
»Veš, Čop, smer imam že v glavi. Vidiš, tamle bomo šli,« je pokazala z drobnim prstom poči in sence kaminov prav v sredini trikotne stene. Kar zazeblo ga je. Proti večeru je prišel še Stane, zjutraj, navsezgodaj, pa so naskočili steno. Mira je s svojim otroškim smehljajem, ki je bil vedno poln začudenja, plezala vseskozi naprej Joža se je to malo upiralo, toda kaj je hotel — Špik je bil njen cilj in ni imel pravice oropati jo užitka, da se prva dotakne še nikdar od nikogar dotaknjenih skal.
Premagali so nad polovico stene, ko so se nekoliko sporekli. Pravzaprav je Joža prišel navzkriž z Miro. Bila je trmasta in ni odstopila niti za meter od smeri, ki si jo je zamislila. Poleg tega pa ga je začelo zavijati v trebuhu. Na čelo so mu stopile znojne kaplje in bolečine so se večale. Bil je slabe volje zaradi bolečega trebuha in zaradi ženske, ki je venomer hotela lesti naprej, tudi tam, kjer so se obetale prevelike težave. Dejal ji je, da bi se rad vrnil.
»Potrpi, Čop, saj bo minilo,« ga je pregovarjala. Ni mogel drugače, ni ji hotel pokvariti ture in otroške radosti nad velikim podvigom, ki ga je hotela izvesti prav v navezi.
Zvečer ju je ob ognju navduševala do onemoglosti. »Fanta, vesta, kaj to pomeni, če nam uspe? Ne, vidva se tega ne zavedata. Pisalo bo, v vseh naših časopisih pa v nemških, švicarskih, angleških alpinističnih revijah… V Planinskem vestniku: Severna stena špika preplezana! Po vsej Evropi bo odjeknilo, da so plezali Mira Marko, Čop in Tominšek!« Kakšna blaženost ji je sijala v očeh! Ni mislil, da lahko slava podneti tako velik kres!
Ni mogel naprej z njima. Bilo mu je težko, toda v njem je kipela jeza, ki je ni hotel pokazati. Dal je Stanetu svoje plezalnike, ker so bili njegovi že vsi razcefrani, in vso pijačo. Potem ga je Stane spustil po sedemdeset metrov dolgi vrvi čez steno v dno kamina, od koder se je spuščal sam. Pri prvem usahlem macesnu je zavijanje v trebuhu doseglo vrhunec. Komaj toliko je utegnil, da se je prijel za suho vejo, počenil in odpel hlače. Preklinjal je konzerve… Potem mu je nenadoma odleglo. Zastrmel se je v steno, od koder je slišal padati odkrušeno kamenje. Postalo mu je žal, da ju je zapustil. Imelo ga je, da bi kar sam plezal za njima. Pa se je spomnil na časopise. Kje pa bi pisalo, če bi se pobili v predelih Špika in nikoli ne prišli na vrh? Saj je vseeno, če je zvezan ali ne! Ena prvenstvena gor ali dol, v gorah je še dovolj nepreplezanega…
»Si vsaj ljudje z mojo sliko ne bodo brisali zadnjic,« se je potolažil.
