Primorski dnevnik, 6. april 1974
Mira in Stane sta imela srečo. Zaradi hudih težav pod vrhom, ko smer zapro previsi, sta prenočila v steni. Po enaintridesetih urah sta dosegla vrh. Preplezala sta eno od težkih nepreplezanih evropskih sten…
Joža in Miha sta se vzpenjala vse više in više. Obstala sta, ko sta zaslišala tenak zvok klinov in besede, ki jih je nad prepadi trgal veter. Na pripravnem mestu sta sedla in skušala v sivih plateh nasprotne stene odkriti oba plezalca. Jože je drsel s svojim enookim daljnogledom od vrha piramide navzdol. Kmalu je zagledal žensko, ki je ihtavo vihtela kladivo In zabijala kline v previs.
»Poglej jo!« je pomolil daljnogled Mihu. »Ta baba je pa od hudiča!«
»Strašna, res strašna je Pavla,« se je čudil Miha, ki ni mogel odmakniti oči od daljnogleda.
»Saj ni tako težko, kot je videti. Veš, če bi bilo v steni res tako težko, kot ti kaže daljnogled, ne bi nikoli plezal. Saj sem bolj živčen, ko jo gledam, kot bi bil, če bi na eni roki visel pod previsom.«
Pogled je bil v resnici strašen, ženska je kot pajek visela nad globino. Zdelo se jima je, da bo vsak hip strmoglavila čez plezalca, ki se je za dolžino vrvi pod njo stiskal v črno duplino in jo varoval.
»Res je fantastična ta milijonarka! Kdove kaj jo žene, da tehta svoje kosti na tako nevarni vagi? Zame je občudovanja vredna!« je dejal Miha.
»Saj ni samo zate! Pavla in Mira Marko, to sta dve, ki danes v Evropi nekaj pomenita. Vidiš, tako je — med seboj tekmujeta. Ena napravi svojo smer, pa jo hoče še druga in tako gre veriga naprej… Vsak bi bil rad boljši od drugega …«
Miha je skomignil z rameni. Bil je še mlad in je skrival svoje namere, zakaj tudi on bi se bil rad vzpel med elito plezalcev.
»Ali se oglasiva?« je predlagal Jožu.
»O, ne! Kar pustiva ju pri miru. Ne smeva ju motiti, ko premagujeta najtežje. Ženska se bo že izvlekla. Saj ima dovolj dolge noge in močne roke! Kar ta prime, obdrži! Kako bo spravila onkraj svojega Guero, tega pa ne vem!«
Joža je že plezal z njo. Bila sta v Triglavski steni, na Jalovcu, v Martuljku. Sam se je prepričal, da je ta ženska vredna posebne pozornosti. Nekako drugačna je bila od običajnih meščanov, ki jih ni maral. Ti so tvegali le, če je šlo za denar, drugače pa so iskali možnosti, da bi živeli čim bolj zlahka. Ona je bila drugačna. Želela si je težav. Pravzaprav je ni nihče povsem razumel in z nikomer ni bila zadovoljna. Kot mlado dekle je prišla k »skalašem« in kmalu mnoge prekosila v drznosti in v tehniki plezanja. Prekosila je tudi svoje učitelje. Na nikogar se ni vezala. Plezalce je menjavala po potrebi. Plezati je hotela vedno prva, vsaj toliko časa, dokler ji ni šlo preveč za nohte. Umaknila se je šele tedaj, če je odletela, ali pa če je bila povsem utrujena. Šele takrat je s težkim srcem dovolila soplezalcu, da poskusi.
Potem ko je Tinca nekako svojevoljno odtavala iz njegovega življenja, sta ga začeli zanimati obedve, Mira in Pavla. V obeh je bilo nekaj zagonetnega. V mnogih, res mnogih preizkušnjah sta bili boljši od mnogih izrednih moških. Njegov življenjski ideal je bila še vedno ženska-plezalka, prijateljica v naravi, žena v dolini. Toda obe sta pripadali svetu, ki mu je bil bolj tuj kot domač. Pred gospodi je še vedno imel rahle občutke manjvrednosti, razen seveda takrat, ko jih je imel na vrvi. Obe sta bili kot večina ljudi, ki jih srečaš v gorah, nenavadno tovariški — v hribih so si bili kmalu zelo blizu, v dolini pa so ostali daleč vsaksebi. Posebno Pavla se mu je zdela skrivnostna. S svojo vihravo energijo je vsekakor postavila v spoštljivo razdajo od sebe, njemu pa je izkazovala nenavadno pozornost in ga na mah osvojila, zato je rad plezal z njo. Tudi primerjal ju je. Pavli je šlo zato, da bo prekosila Miro pred samo seboj. Miri pa za to, da bi Pavlo prekosila pred javnostjo. Ni se jima čudil. Zakaj tudi moški so tekmovali med seboj in vsa družba je bila ena sama tekma, vsi so plezali drug čez drugega… Plezanje je postala stvar časti in prestiža.
Po polurnem boju je ženska premagala previs in zavpila Gueri, naj gre naprej, ker ga varuje, šele sedaj je Joža zavriskal, da je odmevalo od vseh skal. Odgovorila je z glasom, iz katerega sta razbrala veselje. »Vidiš, Miha, naju ne bo ozmerjala,« je rekel Joža. Kako ne bi bila vesela! Sonce se je že nižalo. Lahko bi se zgodilo, da bi obstala — že četrto noč — tik pod vrhom. Že sama zavest, če je nad njima nekdo, ki bo pomagal, če se kaj zgodi, jima bo pognala kri po žilah in pomnožila voljo, je pomislil Joža.
»Če pa bi se na vrhu pojavil Sloki in če bi samo s prstom pomignil, bi potem povsod raztrobil, da je Pavlo potegnil iz Špika. Tega si pa ona ne dovoli ne od njega ne od koga drugega… Preklela bi ga…« je dejal Joža Mihu.
Na vrh Špika sta prispela v času, ko sta plezalca prišla pod izstopni previs. Joža je legel na trebuh in pogledal v prepad. Pavlin boj s previsi je bil obupen. Steno je zagrinjal mrak. »Hohoj! Ali naj kaj pomagam, Pavla?« je zavpil.
»Meni nič! Za onega spodaj pa ne vem! Tak je kot cunja,« je zavpila.
»Samo varoval bi te čez previse, če ne, vaju bo zatekla noč! Si za to?!«
»No ja, pa daj…«
Zabila sta kline in vrgla čez steno štiridesetmetrsko vrv. Ženska se je privezala. A vseeno je minilo pol ure, preden so se na robu pokazale roke in za njimi kodrasta glava, potlej pa se je prevesila prek roba. Miha jo je gledal, kako se je spravila kvišku. Bila je vitka, močna in lepa. Obraz ji je spreletaval smehljaj, ki ga ne bi znal opredeliti. Dobrodušno je usekala Joža čez pleča. »No, da si le prišel, Joža! Veš, nate sem mislila, čeprav sem odgnala Slokega, češ da mi ni sile. Za tegale me je skrbelo,« je pokazala navzdol na plezalca, ki ga je Miha, oprt z nogo ob skalo, potegnil kvišku. »Nekajkrat mi je zdrsnil,» je nadaljevala, »in mi zadejal takšne težave, da sva zato najmanj eno noč preveč prebila in zmrzovala v skalah.«
»Vidiš, jaz pa prihajam, ker berem tvoje misli in vem, kdaj me potrebuješ.«
»Vsa čast ti, Joža. Kaj bolj pametnega se še nisi spomnil.«
»No, Pavla, če pa gre Gueri tako težko, se mu ne bo zdelo za malo, če mu vržemo še eno vrv, ker nas bo sicer ujela noč!«
Bila je za to in vrgli so mu še eno vrv. Prav nič ni ugovarjal, ko so mu z nategi vrvi pomagali čez najtežja mesta. Toda brž ko je stal na varnih tleh, je ta obraz zasijal v nadzemski sreči — bil je kot mornar, ki ga potegnejo na barko iz žrela morskega psa.
