Primorski dnevnik, 7. april 1974
Bil je močan fant in prav čudno se je zdelo, da ga ženska tako prekaša. Na vsem lepem je vzel iz žepa pipec in ga odprl. Joža in Miha sta ga začudeno gledala. Dvignil je roko, ko da gre v spopad, obraz se mu je popolnoma spremenil, in bojevito je zakričal. »Hura! Hura! Hura! Smo te premagali, Špik!«
Pavli se je zadovoljni obraz v hipu zresnil. Stopila je k njemu. Zgrabila ga je za vetrovko in ga potegnila k sebi, da mu je gledala iz oči v oči. Njen glas je bil grozeč in ni poznal ugovora. Rekla je: »Umolkni, usrane! In spravi pipec! Pod previsom si imel polne hlače!… Pa hitro! Da te ne vržem čez steno!«
Namrgodil se je kot šolar, kadar ga učitelj zgrabi za ušesa.
Huda ženska je nadaljevala: »Zapomni si enkrat za vselej! Človek gore nikoli ne premaga!» Potem ga je pustila in njen glas je postal blažji. »Hitro zvij vrvi, da nas ne bo noč!«
Pavla je znala ceniti Joževo skrb. To, da je prišel na vrh Špika samo zaradi nje, ne da bi ga kdo prosil, iz gole ljubezni do sočloveka, jo je opozorilo: v tem plezalcu se skriva nekaj, česar v mnogih drugih ni in kar naj bi ljudje pričakovali v težavnih okoliščinah. Imela je dovolj izkušenj z ljudmi vseh vrst. Zrastla je v premožni hiši, kjer je bila poslovnost vsakdanja zadeva. Svet se je vrtel okoli nje v vseh mogočnih oblikah in barvah. V gorah pa je iskala nekaj, kar je v mestu pogrešala. Tudi imovitih in boljših ljudi se je naveličala in želela si je samote. Odločila se je, da bosta z Jožem še plezala. Ni vedela, kaj jo privlači. Morda njegova življenjska vedrina in moč. Znano je bilo, da je v najtežjih trenutkih vedno našel izhod in da je izjemno zanesljiv v plezanju. Tudi to ji je bilo všeč, da se je lepote gora veselil kot otrok.
Ko sta se vračala s Špika, sta se domenila, da bi skupaj naskočila Severno steno Triglava v smeri, ki si jo je Pavla že prejšnje leto zamislila. Joža je bil počaščen, da ga je Pavla, ki je med »skalaši« in pred javnostjo precej pomenila, izbrala za soplezalca pri tako pomembni turi. Hkrati pa ne bi bil rad odstopil dogovora s Stanetom, ki je bil njegov najbližji in najboljši prijatelj in sta prav blizu tam imela zamišljeno smer. Da bi plezali vsi trije, pa ni bilo mogoče. Pavla ni prenesla Staneta, ker je precej plezal z Miro. Za osvojitev Severne stene so nastajale mnoge plezalske družbice, ki so zaživele v trdnejšem prijateljstvu ali pa so se ob neuspelih podvigih razbijale in razpadle. Človek je preskušal človeka v najhujših okoliščinah. V enem samem dnevu v steni se je marsikdo razodel bolj, kot če bi ga kdo proučeval lahko dolga leta. Stena je pripomogla, da se je človek bolj hitro pokazal v dobrem ali v zlem.
Joža in Pavla sta plezala za vajo v Stenarju. Vzpela sta se tudi z namenom, da bi ogledala smer, ki jo je imela zamišljeno ona. V Stenarjevih gredah sta sedela in se menila.
»Poslušaj, Čop, prav nič ne bova smela odlašati. Torkar mi je povedal, da je stena tedni zavrnila tri nemške naveze. Gledal jih je z daljnogledom. Niti do sredine niso prišli v osrednjem stebru. Vidiš, kdor bo našel prehod tamle, v tistih gladkih ploščah, ki spominjajo na velikanske sode, bo prvi prelezel steno. Meni bi bilo všeč, če bi bila to midva. In še nekaj je,« je dejala skoraj zamišljeno. »Tudi Mira Marko in Edo Držaj sta v steni, da bi potegnila prvenstvo… Kar vrstimo se, drug za drugim… če jima ne uspe, poskusiva midva jutri… če pa jima uspe, pojdeva midva vseeno. Bomo pa imeli dve novi smeri! Skrajni čas je, da potegnemo svojo skalaško smer!«
»Dobro. Strinjam se s teboj,« je dejal Joža.
Sonce je pripekalo s sinjine, njegovi prameni so zavijali steno v pajčolan, ki je zabrisal vse sence. Zaman sta oprezala z daljnogledom, da bi opazila kakšne plezalce. Popila sta črno kavo in se pogovarjala.
»Kaj meniš, Pavla, ali bosta Mira in Edo preplezala?«
»Deržaj je dober in vztrajen. Ona tudi. Če je zmagala Špik, ji bo morda tudi to uspelo. Želim jima vso srečo, kot nama…«
Verjel ji je. Poznal jo je, da ni zavistna in ne lačna časti. Rada je bila v gorah, ljubila je dramatičnost, v kateri je sproščala svojo moč, trmo in vztrajnost.
Obrnila se je k Jožu in ga vprašala: »Čop, slišala sem, da si tudi ti zelo trmast. Ali res?«
Od strani jo je pogledal, se nasmehnil in prikimal. »Sem ja, trmast kot bohinjski bik!«
»Lepo, da priznaš! Pa takšen vendarle nisi ,da bi šel z glavo skozi zid?!«
»Ja, tudi tak sem! Z glavo skozi zid, če je treba! če ne gre milo, gre s silo!«
Zasmejala se je. Beli zobje so se ji zableščali. »Veš, Joža, tudi jaz sem takšna. Trma, da ji ni primere… če midva svoji trmi združiva, ni vrag da ne bi preplezala vsaj enega od triglavskih stebrov.«
»Saj ga bova! Kdo pa pravi, da ne?!« Joža je to rekel, kot bi bila že na vrhu… »če si res tako trmasta, za kakršno te imajo…«
»Doma mi pravijo, da trma ni lepa ženska čednost. Težave imam. Rada se sporečem in koga ožrem. Pa mi je vseeno, takšna sem…. Nisem se sama naročila. Kar si vtepem v glavo, mora biti po mojem in nič drugače!«
Joža je prikimal in se smehljal v svaljke dima iz svoje oboževane pipe: »Prav je tako! Če ne bi bila takšna, ne bi imela v skalah kaj iskati! Še za hojo po nadelanih poteh mora imeti človek živinsko voljo, da vztraja v tej vročini.«
Prav na tihem pa si je mislil, da so trmaste vse ženske, kar jih je doslej spoznal, še Tinca, ki je bila kot ptička, ki jé iz roke, ga je s trmo poskušala iztrgati goram. Gledal je Pavlo v skali. Plezala sta nekaj izredno težkih raztežajev. Klobuk dol pred njo! To je plezanje, kot se spodobi. Z lahkim srcem jo je spustil, da je lezla naprej — ne samo zategadelj, da je imela kot dama prednost… Zavedal se je: če bosta prišla v resnične težave, bo reševal položaj on, kot po navadi, še nekaj je bilo na Pavli, kar ga je privlačilo: imela je fantastično vero vase.
»Veš, Čop, če bova lezla skupaj, se name lahko zaneseš, bolj kot na Grila…« Tako je krstila Staneta, ne da bi povedala, zakaj. »Mene ima stena rada… Občutek imam, da ne morem pasti, zato ne bom padla… In čim težja je stena, tem rajši jo imam in ona mene… Tako se ljubezen stopnjuje do meje, da preplezam vse, kar se sploh preplezati da.«
»Prav je, če te ima rada. Je pa takole: če te ne bi imela, bi te že vrgla s sebe. Le glej, da se ji ne zameriš,« se je pošalil Joža. Pred večer sta se vrnila v Aljažev dom.
