Primorski dnevnik, 9. april 1974
Zunaj je na klopi sedel Sloki in gledal v steno. Samo pozdravili so se. Pavla ga ni marala, pa tudi on ni trpel nje. Če je le mogel si jo je sposodil, a ona mu ni ostala dolžna. Nekajkrat ga je tako pošteno zavrnila, da je končno imela mir.
Pavla je legla, Joža pa je šel k studencu, da si osveži pregreto telo. Ko se je vračal, ga je Sloki poklical. Naročil je liter črnega in trčila sta. Slokemu so se oči nekam čudno iskrile.
»Kaj neki ima spet za bregom?« je premišljeval Joža.
Komaj sta odložila kozarce, je pomenljivo vprašal: »Nova ljubezen, Čop, a?«
»Kakšna ljubezen! Misliš, da sem kot ti, ki mečeš oči na vsako kiklo?! Saj nismo Turki…«
»No ne zameri, šalim se. Veš, kaj me zanima? Kako moreš prenašati to babo?«
»Saj se sama prenaša! Pleza pa bolje kot ti, Sloki!«
»Pustiva to, kdo bolje pleza, in tudi zakaj… Pravijo da si jo izvlekel iz Špika…«
Čop je osato pogledal. »Izvlekel? Kdo to pravi? Sama je izplezala, Gueri pa sva z Mihom pomagala. Na oslepim, če ni res!«
»No, no, Joža! Dam roko. Ne bom pravil naprej. Meni lahko poveš. Saj mi je Miha že nekaj pravil. Brez potrebe jo je sram. Včasih ne zmoreš… Zgodi se…«
»Ne skušaj me, Sloki! Če ti rečem, da je izplezala sama, je izplezala, pa konec besedi!«
Sloki, ki ni maral razjeziti Čopa, je odnehal in začel drugače: »No ja, saj mene nič ne briga. Ali se bosta že jutri lotila stene? Nekaj mi je omenil Torkar…«
»Nič ti ni omenil Torkar, ker nič ne ve, kdaj se bova lotila!«
»Ja, prišla sta prepozno! Deržaj in Mira bosta preplezala steno! Mira, ta ti je plezalka in čudovita ženska! Po vsej Evropi so pisali, da je premagala Špik…«
»Saj ga ni sama! Ali je Stane dim?!«
»Seveda, Stane — ampak ona je plezala prva! No, saj si bil tudi ti z njima… Veš, ljudje so hudobni, ni dolgo tega, ko sem moral nekoga pošteno zavrniti, ko je govoril, da si se ti Špika zbal in se vrnil…«
Jožu je udarila v glavo kri. Za čast in resnico je bil občutljiv. Zdaj ni vedel, kam Sloki meri, ali je na njegovi strani ali ga hoče zbadati.
»Saj veš, da sem zbolel,« je jezno odvrnil.
»Vem, vem, saj zato ti pravim, da sem se potegnil zate… Pa še nekaj, Čop. Ne daj se tema dvema ženskama, ki sta se po pomoti rodili ženski. Obe hočeta biti vedno prvi v navezi… O tem še nisi razmišljal, kaj? Zato silita naprej, da pobereta smetano slave!«
Joža se je malo zamislil, potem pa odgovoril: »No, kaj pa je v tem hudega?«
Sloki je začutil, da je odkril njegovo šibko točko, zato je nadaljeval: »Glej, Stane je plezalec vrhunske zmožnosti. Njemu ni za to, da bi plezal vedno prvi. Njima pa! Delavec si, Joža, ti še ne poznaš dobro meščanov, zlasti pa bogatašev. V naravi jim je, da si podrejajo druge. Nikoli jim ni dovolj ne denarja ne slave…«
Joža si je nekoliko zmeden prižgal pipo in razmišljal, če nima morda Sloki le nekaj prav. Toda kljub temu ga je zavrnil: »V gorah smo vsi samo ljudje. V navezi odpade navleka, ki jo prineseš s seboj iz doline. Vreden si toliko, kolikor si sposoben.«
»Prav imaš. Toda, kakšna uboga para si ti v dolini in kaj pomeni tisti, ki je milijonar! Pa še nekaj, Čop. Motiš se, če misliš, da boš plezal z obema, če boš plezal z eno, te ne bo marala druga. Takšen je zakon rivalstva.«
»Kaj je goram mar za tekmo? In za nas, ki se pehamo drug čez drugega, kdo je boljši…«
»Vidiš, Joža, zato jaz ne tekmujem z vami za steno. Mene mimo izključite kot tekmeca. Sam pa veš, da se lahko najmanj tako visoko stegnem kot ti dve ženski ali pa še kdo drug.«
Njun pogovor je zmotila skupina planincev, ki so se po poti čez Prag vračali s Triglava. Bili so zbegani in na obrazih se jim je poznalo, da prinašajo neprijetne vesti. Vprašali so ju, če sta od reševalne. Ko sta prikimala, so povedali, da so slišali krike na pomoč v sredini stene.
»To sta Mira in Deržaj,« je rekel Sloki.
Šla sta v dom. Joža je poklical Pavlo. Od deklet je izvedel, da je Torkar odšel pod steno in z njim domačini — vodniki. Joža je spravil na noge še nekaj planincev, da gredo pogledat, kaj se je zgodilo. Ko so stali pred domom, sta prišla dva planinca in povedala, da se je Edo Deržaj ubil in da ženska vpije z neke police… Sloki se je v trenutku streznil: Čop je rekel, da bo treba v steno.
Spravili so skupaj nosila, drog in plahto ter pripomočke za reševanje, se otovorili z vrvmi in odšli. Vest o smrti jih je ohladila in razblinili so se vsi načrti, kam pojdejo naslednji dan.
Nad podnožjem stene je že krožila jata kavk. Brez njih se ne potoči niti kaplje krvi. Njihov let je bil vznemirljiv in njihovi loki kratki. Pod skalovjem so se zvrstili v kolono. Mračilo se je. Svetili so z baklami. Stena se je kopala v črnem soju zvezdne noči, prepražene s sencami. Izpod nog jim je rastla v črno nebo vse do zvezd nad ledenikom, hladna in nedostopna. Nekje že precej blizu dna je v temi utripala luč. Skušali so se sporazumeti z glasovi. Vedeli so, da je tam nekje oskrbnik Torkar z mojstranskimi vodniki.
Sredi dopoldneva je bilo, ko sta Mira in Deržaj preplezala že čez polovico stene. Vzpon so jima zastavile gladke plošče, ki so se vrstile razpokane in žlebičaste druga ob drugi ter izginjale v nedostopnih previsih. Vedela sta, da se morata tako ali drugače prelisičiti čez te razpoke, če hočeta nadaljevati vzpon.
Deržaj, močan mlad fant, ki se ni skušal samo s steno, temveč dokaj uspešno tudi s peresom, je sklenil, da bo naskočil razpoko, ki je odbila Miro. Bil je mnogo večji od nje in je s svojimi rokami segel precej višje. Zavihtel se je v navpičnico in zanihal nad prepadi. Prepričan je bil, da bo zdelal preveso brez posebnih težav. Mira se je stiskala k steni, ga varovala in z očmi spremljala vsak njegov gib. S kladivom je tolkel po klinu z nezadržno ihto. Njegovo izkušeno uho pa je zaznalo zven, ki ga povzroča trhla in počena skala. Ni mogel drugače zabiti klina, ker je bilo vse gladko. Moral se je zaupati prvemu. Tesnoba ga je hromila, v roko mu je lezel krč in trdnost nog je popuščala. Vedel je, da ne utegne premisliti, ali naj se spusti nazaj ali potegne kvišku. Moral se je dvigniti in dobiti novo ravnotežje.
