Primorski dnevnik, 10. april 1974
»Drži!« je kriknil… in že je padal v praznino z odkrušenim kamenjem vred…
Nategnila je vrv.
Sunek je bil tako močan, da je izruval klin in odkrušil lusko. Z njo vred je treščil na prvo gredino in se odbil od nje. Skozi njeno zavest se je valil krik, žvenketanje kovine in ropot zrušenih skal.
Nagonsko je stisnila vrv z eno roko, z drugo pa je zagrabila za prijem. Z razkrečenimi rokami in nogami je padal mimo nje po skalah. Srečala se je z njegovimi očmi, polnimi groze. Nemo se je zastrmela v brezno pod sabo.
Padal je z gredi na gred pa na gladke skale, ki so trgale z njega obleko in kožo ter ga oblile s krvjo…
Miro je streznila bolečina. Vrv, ki je spolzela skozi dlani, jo je ožgala v živo. Vedela je, da v tem položaju ne bo vzdržala padca. Z desno roko se je prijela za dober oprimek v duplinici in že je začutila v pasu sunek, da je mislila: če je ne bo izpulilo od stene, jo bo prerezalo na dvoje… Tedaj je zgrabila oprimek še z levo roko in se obdržala kljub bremenu, ki je viselo na njej. Čas se je v nekaj bežnih trenutkih zgostil v morečo večnost. Na sivem kamenju se je v žgočih sončnih žarkih svetlikala mlada krvi. Preplavil jo je obup. Saj to je smrt! Tako nepričakovana in nagla… Kako je vse skupaj neumno… in nemogoče!
Tleskanje skal je potihnilo in v steno je legla razdražljiva tišina. Ogromna teža jo je vlekla navzdol z nezadržno silo. Poskušala je vsaj malo nategniti vrv. Nikakor ni šlo. Samo krči so jo prijemali v roke in telo ji je drevenelo. Kriknila je v živalskem strahu: »Na pomoč!«
Odmev se je odvalil ubit, sonce je žgalo, breme vleklo…
Če bolečina ne bo popustila, bo zblaznela. Naj še zdrži? Saj ne bo mogla več dolgo… On je gotovo mrtev, ker se ne odziva njenim klicem. Bolečina okoli pasu je naraščala in volja popuščala… Sama sebi je prišepetala: »Spusti in konec bo muk… saj ne moreš vzdržati…«
Nekaj pa je v njej govorilo: »Vzdrži, moraš vzdržati…«
Tako lepo je živeti… Kaj mi je Edo? Mi je mar brat? Mrtev je… če bi razvezala vozel, bi bila rešena… Je res strahopetna… Čemu se tako krčevito oklepa življenja? »Ne, ne, skupaj v steno, skupaj v smrt, to je sveto pravilo tistih, ki jih veže skupna vrv…«
Iz prepada pod seboj je zaslišala vzdih in nerazumljiv glas. »Je živ?« Še krčeviteje se je oprijela. Nad prepade je spet legla pošastna tišina. Vanjo so krhko zvenela prosojna krila mušic, ki so obletavale krvave madeže. Od nekod, z drugega sveta, s sveta onkraj doline je prihajal vrisk človeka, ki se je veselil sončnega dne… V prepadu so se ponovili zamolkli glasovi… Bilo je, kot bi stokal človek, ki ga živega zasipajo v grob in ima polna usta prsti… Vrv se je premaknila in neznanski pritisk je nenadoma rahlo popustil. Nekajkrat je globoko zajela sapo in kriknila: »Edo, živiš?«
Stene so molčale. »Edo, oglasi se! Edo, najdi stop! Nekam se primi! Ne morem več!«
Iz globine je prišlo več glasov, ki jih ni razumela. Temnilo se ji je pred očmi. Stene so se zavrtele v vijoličastih kolobarjih in se združile z dnom neba, kjer je begalo razžarjeno sonce in topilo belo praznino… Potem so se vrnile krvave ponjave neba in se razmikale nekam daleč z vrtoglavo naglico. Bolečina je bila sedaj močnejša in je terjala smrt…
Kriknila je z zadnjimi močmi: »Edo, ne morem več!« Nato krik, rezek, zategel brez besede… Morda je bil ta obupni glas odločilen? Zdramil je otrplo zavest človeka, visečega nad prepadom.
V razboleli lobanji je vzniknila misel: »Ona je zgoraj… drži me… to se pravi, da sem še živ…« Z zverinsko voljo je z okrvavljenimi rokami tipal po skali, dokler se ni otipal do oprimka, ki je njegovo telo potegnil k sebi in kjer je noga lahko našla oporo. Odprl je s krvjo zalite oči. Rdeče, čisto rdeče so se svetlikali črni prepadi dna in svetloba je bodla vanj kot ostri noži… »Kaj bo če padem mednje?« Strah mu je zbistril razum: »Ne smem umreti… če zdaj spustim, bova oba umrla …« Roke in noge so mu rezali krči, visel je nad nekaj sto metri globine in iskal trdnejši oprijem. »Drži, Mira Marko, drži, zaboga, drži…« Krvave roke so se zlepile s skalo. Z nogami in z vsem telesom se je prižel k steni kakor dojenček, ki ga hočejo odtrgati materi …
Strašni nateg vrvi je končno popustil. Mira se je prestopala in obremenila druge mišice. Dobro, da je zdržala. To ji je vlilo v ude novih moči in upanje, da ni še vsega konec. »Edo, živiš?«
»Drži, samo drži…«
»Si moreš kaj pomagati?«
»Skušal bom plezati gor…«
»Drži, Edo, kar poskusi…«
»Napni vrv, potegni, plezam …!«
»Držim!«
»Še malo drži…«
»Bom! Le poskusi, naprej moraš…!«
»Grem… Dobro varuj, lahko omahnem…« Plezal je kvišku, od stopi do stopi, od oprimka k oprimku, ves omotičen. Majalo se je nebo nad njim in vrtele so se vse stene Triglava. Nihal je v skrajnem naporu, premagoval bolečino in težo telesa nad globino, ki ga je vlekla vase.
Mira mu je na polici pomagala z vrvjo. Čedalje več je bilo kolobarjev, nič več ni čutila bolečin v dlaneh, čeprav jo je vrv zarezala do kosti. »Samo, da spleza gor… « Zavriskala bi bila od veselja, pa je imela grlo polno solza. Vrele so ji po izsušenih licih in se grenko dotikale razpokanih ustnic. Sklonila se je. Na skalnem robu gredine je zagledala najprej eno, nato drugo okrvavljeno roko, pa glavo, lase, zlepljene s krvjo, obraz, ves preprečen z rdečimi curki, in srajco, polno velikih, rdečih madežev… Kriknila bi in zajokala. Neznosen pogled… Pomagala mu je z vrvjo, da se je z zadnjimi močmi zvlekel na gredino. Videl je samo njen lepi obraz, splašene oči, potem pa mu je zalila možgane vijoličasta krogla in obležal je nezavesten…
»Edo, Edo!» je klicala in ga skušala spraviti k življenju.
Nekje globoko spodaj, v bližini mejne karavle, se je zadrl neki vojak: »Šta vičeš!?« Zavpila mu je, da se je zgodila nesreča in naj gre v planinski dom po pomoč.
»Ne mogu! Ja sam straža!« je razločila odgovor. Ni ga videla, od kod vpije. Kmalu potem pa je slišala, kako žvižga predse pastirsko pesem …
Ni vedel, koliko časa je minilo, ko se mu je povrnila zavest. Sprva se mu je zdelo, da ga je zasul plaz in da na vsako njegovo misel pritiskajo tone zemlje.
