Primorski dnevnik, 10. april 1974
V maju dobimo knjigo o nesreči in »zločinu« – V slovenščini bo spomine »ljudožercev po sili« izdala ljubljanska »Mladinska knjiga«, v italijanščini pa milanska založba »Sperling in Kupfer« – Ni bilo lahko pisati, pa tudi brati ne bo lahko
Ker se na svetu pomembni dogodki vrstijo z izredno naglico, sta velika tragedija in še večji »zločin«, do katerih je pred poldrugim letom prišlo v Andih, šlo že v pozabo. Kdo se na primer še spominja skupine 16 mladih ljudi, ki so se rešili po dveh mesecih in pol samo na račun svojih tovarišev in celo sorodnikov, ki so jih — poje(d)li? Sedaj bo tragedija ponovno oživljena, kajti v kratkem izide knjiga, ki bo podrobno opisala vse to strahotno dogajanje, kajti britanski publicist Piers Paul Read je zbral spomine preživelih v knjigo z naslovom »Tabu, resnična zgodba preživelih z Andov.«
Vrnimo se za poldrugo leto nazaj. Bilo je 13. oktobra 1972. Čez Kordiljere je proti čilski prestolnici letelo letalo, ki je iz še ne pojasnjenih razlogov treščilo v goro. Večina potnikov in vsa posadka so bili na mestu mrtvi. Nekaj potnikov je dva tedna pozneje zasul plaz, nekateri pa so umrli zaradi ran. Preostalo je še 16 živih potnikov, ki pa so bili obsojeni na smrt, saj so se znašli v goratem predelu, 4.500 m nad morjem, niso imeli niti hrane, niti odej ali česa drugega, s čimer bi se zaščitili pred mrazom. In v takšnem stanju so se odločili, da bodo jedli svoje sopotnike. Samo ob sebi se razume, da bi tudi teh nekega dne zmanjkalo in bi torej bili tudi oni obsojeni na smrt, toda po 72 dneh sta se Fernando Parrado in Roberto Canessa prebila čez 5.000 metrov visoko goro in po desetih dneh prišla do ljudi, ki so ponesrečencem nudili pomoč. Nato so vsi ponesrečenci prišli v Montevideo in tedaj je izbruhnil — škandal. Ponesrečenci, ki so se vendarle rešili, so povedali, da so se rešili zato, ker so jedli meso svojih ponesrečenih sopotnikov.
Cela množica založnikov in časnikarjev se je tedaj zgrnila okoli njih in v zakulisni borbi so se posamezniki borili med seboj za težke denarje kdo bo dobil pravico objaviti spomine teh nesrečnih svečnikov. Tedaj so se omenjala tudi velika imena iz mednarodnih časnikarskih krogov, omenjale so se založbe, ki v svetu veliko pomenijo, omenjale so se velikanske vsote v dolarjih. Končno pa so se vendarle dogovorili, da bodo spomine izdali nekako družno, namreč tako, kot so zahtevali ponesrečeni potniki in njihovi sorodniki, da bi naj spomini izšli hkrati na vsem svetu, z enakim naslovom, v Knjigi z enako vezavo, skratka brez reklamnih prednosti na tej ali oni strani in da naj bi bil dobiček namenjen sorodnikom žrtev letalske nesreče, torej sorodnikom le tistih ljudi, ki se ob letalski nesreči niso rešili. In tako je v borbi med »velikimi peresi« dobil nalogo oziroma dovoljenje, da zabeleži to tragedijo Piers Paul Read, katerega delo pride sedaj na knjižni trg. Piers Paul Read je mlad angleški pisatelj, katoličan in zelo veren, podobno kot so verni tudi tisti ponesrečeni mladeniči, ki so postali »ljudožerci po sili.«
Baje je bilo tem nesrečnežem zelo težko povedati, kako so se odločili za tisti »korak« in tudi angleškemu pisatelju, ki je te spomine zabeležil, ni bilo lahko. Kdor je imel v rokah rokopis dela, pravi, da tudi brati ne bo lahko, kajti delo je napisano zelo realistično. V kratkem bomo lahko tudi sami preverili to, kajti v maju bo delo izšlo pri milanski založbi Sperling in Kupfer in kakor poroča agencija ANSA bomo delo mogli prebrati tudi v slovenščini, kajti delo bo izdala ljubljanska mladinska knjiga. Kar zadeva druge založbe, bomo navedli še to: v ZDA izdaja knjigo založba Lippincott, na Angleškem založba Secker in Warburg, na Holandskem Muelenhoff, v Franciji pa založba Grasset.
