Primorski dnevnik, 11. april 1974
Rad bi se bil dvignil, pa ga je zemlja kar srkala vase. Noč, v kateri je blodil, se je redčila, in postave, ki so ga obdajale, so se porazgubile. Misel mu je obstala na polici, tam, od koder je padel.
Dvignil se je na komolce in rekel: »Pojdiva naprej. Najhujše je za nama.«
»Samo da si je opomogel,» se je oddahnila. »Čeprav se mu blede… da se le pobira…« Zdaj ga je že zavarovala toliko, da ne bi mogel pasti.
Misli so mu znova zašle v blodnjak. Zdelo se mu je, da hodi po nekakšnem sejmu. Duši se nad pisanimi barvami, kriči utaplja se v poplavi prodajanja in kupovanja, prerivanja in pehanja, takšnega, kot si ga je v otroških letih predstavljal samo pri vesoljni sodbi…
Ko je senca zagrnila steno, mu je hlad vrnil zavest. Šele zdaj sta se lahko sporazumevala. Naročila mu je naj zleze iz zanke in naj priveže na vrv kladivo in rezervno vrv. Ubogal jo je.
»Žejen … žejen … žejen,« je stokal in si oblizoval slane, otekle in s strjeno krvjo pokrite ustnice… Mira je nad njim zabila klin, pritrdila oprtnike na rezervno vrv in jih spustila na gredino pod seboj. Na dvojni vrvi se je potem spustila do njih in jih še enkrat poslala do police, kjer je ležal. Nazadnje se je spustila še sama.
Pobit in nemočen je slonel ob steni na robu prepada. Hvaležnost in rahlo občudovanje sta se mu utrnila v očeh, ko se je sklonila k njemu in mu ponudila čutarico. Po vsem telesu, po grlu in želodcu ga je žgalo, kot bi ga položili v živo žerjavico. Čutarice ni odložil, dokler ni bila prazna. Potem je vzela Mira v roke njegovo glavo. Na čelu se je skozi odrgnine belila lobanjska kost. Na srečo je imela s seboj tri čiste robce. Nežno mu jih je položila na rane in ga za silo obvezala. Obleka je visela na njem v krpah. Tako zdelajo človeka samo skale. Ni se ga smela dotikati. Vse na njem je bila bolečina. Na klice na pomoč nista dobila odgovora. Svet okoli njiju je bil razpostavljen v navpičnici, gol in surov. Še bilke ni bilo v njem. Morala sta se reševati sama ali umreti…
Mira se je pripravila, da ga bo spuščala čez steno. Kmalu se je zamajal na vrvi in izginil pod njo. Javil je, da je srečno pristal na polici. Tako sta se spuščala nekaj raztežajev vrvi, dokler ju niso ustavili strašni prepadi. Potem je bilo treba plezati po polici, na silno izpostavljeno traverzo, katero sta bila že pri vzponu s težavo preplezala. Ali jo bo tako oslabljen zdelal ali bo omahnil z nje? Mira je odločila, da poskusita. Deržaj je zbral vso voljo in se osredotočil na nekaj tistih rezkih, majhnih prijemov. Med nogami mu je zijal prepad v melišče pod steno. Trepetala je ob vsakem njegovem premiku, če bo padel — kako ga bo zvlekla nazaj na gredino? Nemogoče! Zato ne sme pasti! S svojimi mislimi mu je želela vse dobro in mu pomagala. Zdelal je težavno mesto, a tudi stena je zdelala njega. Na široki polici, podobni hodniku, je naredil samo nekaj klecavih korakov in se sesedel.
Priplezala je za njim. Sprevidela je, da ne gre več, zato mu je potožila pod glavo nahrbtnik in mu dala zadnje požirke kave. Komaj je odlepil usta od čutarice, že je zaprl oči in zaspal.
Na njene krike se je globoko spodaj nekdo oglasil. Zagorel ji je plamenček upanja, da bodo prišli. Toda klici so potihnili in upanje je odtavalo. Sonce je zdrsnilo in grozljive sence so naznanjale noč.
Zbudila ga je. Hotel je samo piti in piti. »Vode, vode, vode…« je venomer ponavljal. V glavi mu je zvonilo stotero zvonov, hrup se je mešal, tema se je pretakala s svetlobo, vse brez reda. Prečudna zmešnjava se mu je podila po glavi — tako je menda človeku, preden znori in izgubi oblast nad seboj…
Skušala mu je dopovedati, da morata do noči priti tako nizko, da bi reševalci lahko prišli ponju v steno.
Vse je topo ponavljal in ubogal jo je kot otrok. Dvignil se je in se z muko privlekel do zanke, kjer je bilo mogoče spuščanje. Vrv si je potožil okoli stegna. Tako je bil teg razpodeljen in ni pritiskal na prsni koš. Dobro zavarovanega je spuščala. Kolikor je mogel, je plezal, se odbijal od skal in uporabljal prijeme, da je šlo bolje. Na varnem mestu se je samo sesedel in v trenutku spet zaspal. Po zavesti se mu je motal svet, vse bolj gost in nesmiseln, in se prepletal s preprosto otroško željo, da bi legel na livado, da ne bi padel…
Še enkrat ga je pripravila za spuščanje. Na srečo nista zašla. Samo tega se je bala, da se ne bi spustila v past, od koder ne bi šlo ne naprej ne nazaj in ne vstran. Na polici, za katero je vedela, da pelje iz ostenja na nadelano pot, sta obstala. Tu je klicala tako dolgo, dokler se ji ni odzval človek, ki je prihajal na pomoč. Na snežišču je spoznala oskrbnika Torkarja. Ponudil se je, da bi splezal pomagat. Kmalu potem je prilezel na polico, kjer se je Deržaj spet sesedel, še nemški turist. Spodaj so nagrebli snega v čutarice in dali ranjenemu piti. Vse več je bilo človeških glasov pod steno. Občutek, da prihaja spet med ljudi, ga je nekoliko predramil, potem pa je utonil v nezavest.
Temnilo se je in hlad je zavel skozi Luknjo. Nemec se je bal noči, tarnal je, kako bo mraz, Šele ko mu je Mira rekla, da mu bo dala svoj pulover, če ga bo zeblo. Jasno je bilo, da bi najraje odšel, pa je kljub temu moral ostati. Z nočjo je priplezal na polico bratranec Kramar in štirje gorski vodniki iz Mojstrane. S seboj niso imeli ne vode ne žganja ne svetilk.
Na njeno prošnjo so šli po nosila, ki so jih bili pustili pod steno. Naložili so nezavestnega. Vsi so bili v skrbeh zaradi noči, posebno vodniki, ki bi bili najraje na polici počakali dne in šele potem reševali. Tega ni dovolila, če ga je sama spravila iz objema smrti — ali ga ne bi toliko mož vsaj poskusilo spraviti s te police?!
Dvignila jih je in šli so po polici naprej. Svetili so s svečami, vendar so bolj tipali po skalah, ker bi bil lahko vsak nepreviden stop usoden. Borih dvesto metrov so se pomikali nekaj ur. Še nekaj raztežajev vrvi jim je ostalo do mesta, kjer bi se spustili k nadelani poti, ko je ugasnila zadnja sveča in so se vodniki uprli — da ne gredo več naprej…
Potem so vodniki zadremali. Tudi Mira je zaprla oči in zavest se ji je razširjala v neznane dimenzije. Do smrti utrujena ni mogla zaspati. Spet je odprla veke in gledala v temo ki je bila kot narasla reka, ki jih bo vsak hip pogoltnila… Sredi reke teme je zagledala trepetajoče luči.
Mar se ji blede? Je to resnica? Vedela je, da so »skalaši« v Vratih, da sta tam Čop in Pavla… Kamnita teža samote ji je stisnila oči. Izgubljala se je v blodečem spancu, ki pa ni bil ne spanec ne budnost. Drevenele so ji noge, glava ji je klonila in zmanjkalo ji je moči. In zdelo se ji je, da jo vse do ustnic zaliva ostudna voda…
