Luca Rota: V številnih, preveč številnih podgorskih in mestnih krajih so ljudje — med njimi žal tudi mnogi politiki — ki besedo »razvoj« takoj povežejo z »bagri«.
In nato z vsem, kar lahko pomeni zasebne koristi in posebne privilegije, namesto da bi besedo »razvoj« povezali s »skupnostjo«, ter s »kraji«, »krajino«, »naravnim okoljem«, »skupnim dobrim«.
Ne glede na to, ali se to dogaja zaradi površnosti, lahkomiselnosti, nekompetentnosti, nevednosti ali preproste brezobzirnosti — in četudi pri tem morda ni nič formalno nezakonitega — je rezultat vedno isti: stalno, neustavljivo izkoriščanje še ohranjenih gorskih območij, pogosto z resničnim uničevanjem naravnih okolij, ki so za te kraje posebna in identitetna.
Ta območja se obravnava kot prazni prostori, ki jih je treba zapolniti in »ovrednotiti« — kar v njihovi logiki pomeni postaviti ceno (denimo smučarsko vozovnico) in iz njih ustvariti donos.
Vse to se dogaja brez omejitev, brez vprašanj, brez dvomov o politični, civilni ali kulturni legitimnosti takšnih posegov, kot da bi šlo za manifestacijo neke absolutne resnice, ki skupno dediščino in skupne dobrine spreminja v dejansko privatiziran prostor, izkoriščan po želji — še posebej, ker takšni projekti, čeprav jih naročajo javni organi, skoraj vedno koristijo predvsem zasebnim interesom.
To je postal stalni, bobneči, navidezno neustavljiv napad.
In res: le široka občutljivost, ki izhaja iz našega državljanskega čuta — iz tega, da smo ljudje, ženske in moški, ki jih gore iskreno zanimajo — lahko ta napad ustavi in prepreči, kot so pokazali številni primeri.
Morda se moramo le za trenutek ustaviti in razmisliti o tem, kar vidimo in opažamo, ter razumeti, da so takšne stvari vedno tudi »naša stvar«.
Vedno nas zadevajo, ker se dotikajo in izčrpavajo našo skupno dediščino, in ker je vsaka brezbrižnost do tega dodatna spodbuda tistim, ki želijo nadaljevati svoj napad in uničevanje gora.
Ustaviti se za trenutek. Opazovati. Razumeti. Razmisliti.
In ukrepati — ne s »slepim nasprotovanjem napredku, temveč z nasprotovanjem slepemu napredku«, kot je že pred stoletjem dejal John Muir.
Brez zadržkov, če želimo te naše gore rešiti pred sicer neizogibnim in morda celo nepovratnim propadom.
