Primorski dnevnik, 12. april 1974
Ponjava noči nad škarjastimi robovi vrhov je že bledela, ko je Čop pripeljal svojo reševalno odpravo k ponesrečencema. Vsem, ki so prezebali v skalah, so šklepetali zobje.
Glasovi reševalcev in treskanje odkrušenih kamnov je prebudilo Miro in tudi Deržaj se je zbudil.
»Samo da sta živa!« je dejal Čop in se sklonil k Deržaju. »Edo! Spodaj na poti k Pragu te čaka zdravnik… Prej ko v eni uri boš v njegovih rokah, do takrat potrpi z nami, če te bo kaj bolelo…«
Zdaj je bilo dovolj reševalcev. Nosila so postlali z ruševimi vejicami, da je ranjenca manj bolelo. Nosači so dvignili dokaj težkega plezalca na ramena, dva plezalca pa sta šla naprej in jim s cepini sekala varne stopi v strmo snežišče. Kolona se je srečno zvijugala na nadelano pot.
Joža je pristopil k Miri, ki je Pavli pripovedovala, kako visoko sta že priplezala in kje se je pripetila nesreča.
»E, Mira, ne vem, če se bo še kdaj komu posrečilo napraviti, kar si napravila ti. Napravila si več, kot je mogoče! Mi smo se bali reševanja v tej steni, ti pa sama. Tako sem te vesel, da bi te najraje v naročju nesel do Vrat.«
Hvaležna mu je bila za te besede. Samo da so prišli… Bilo ji je, kot bi prestala strašne sanje, ki jih ne bo pozabila nikoli. Sanje, ki se vračajo v spomin tudi takrat, ko jih človek ne kliče…
Svit dneva se je obesil na Sfingo, ko je kolona prišla med prvo zelenje. Tu so srečali zdravnika. Steni so iztrgali žrtev iz kamnitega žrela. Nehote so pomislili: kdo bo naslednji, ki ne bo imel takšne sreče kot tadva? Ali pa bo imel večjo srečo, da bo preplezal steno brez nezgode. Kdo bi vedel.
Deržaj se je zibal med rameni nosačev in stiskal zobe.
Čop je pomislil: »O tem ne bo pisalo ne v Planinskem vestniku ne v evropskih revijah. O tem se molči. Piše se le o zmagah…«
»Poslušaj, Čop,« se je oglasila Pavla, ko so bili v Vratih. »Premislila sem se. Letos ne bo nič s prvenstveno. Če ti je prav, prestavimo vse skupaj na naslednje poletje.«
»Vzela si mi z jezika,» je odvrnil. Sedaj tudi njega ni prav nič mikalo. Vsaka nesreča jih je vsaj malo ustavila, čeprav je vsak sam sebe tolažil pred vsakim plezanjem z mislijo, da se mu ne more nič zgoditi. Prihajali so do spoznanja, da jim visi nad glavo nevidna sekira, katere vzvod se sproži največkrat iz povsem nerazumljivih vzrokov.
Pokrite z debelo snežno odejo in vkovane v led, so postale gore osamljene. Na vrhovih, kjer je še jeseni odmevalo vriskanje turistov, se je raztezala v nedogled deviška, prelestna belina. Maloštevilni so bili gorniki, ki so tvegali spopad z belo tišino, mrazom, ledom, nevarnimi opastmi in plazovi Med tistimi redkimi, katerih samotne gazi so se vlekle prek plazišč do sedel in od njih kačasto navzgor, proti vrhovom, je bil tudi Joža.
V jeseni, kolikor je bilo še lepih dni, je plezal v lažjih smereh. V mladem plezalcu Mihu, Smrčarjavem iz Mojstrane, študentu prava, je zaslutil svojega dobrega soplezalca in prijatelja. Kot mu je bil obljubil, ga je vzel »za vajenca« v navezo. Včasih se jima je pridružil tudi medicinec Hafner. Joža ni pozabil, da sta mu fanta pomagala nositi hrano na Golico. Oba sta se hitro učila, saj sta imela naravni dar za plezanje, mnogo poguma, volje in kar je bilo največ vredno, bila sta mlada in polna neizživetih moči. Posebej še je bil Joža vesel Hafnerja zato, da bodo imeli pri gorski reševalni zdravnika, ki se bo lahko s plezalci vred povzpel v stene k ponesrečencem.
Za to zimsko nedeljo so se domenili, da gredo skupaj na Prisojnik, pa je fanta zadržal študij, zato je Joža sam vlekel svojo samotno sled proti vrhu Prisojnika. Medlo sonce je viselo na modrem nebu in gore so čumele v neizmerni tihoti. Joža je prilezel na ploščad, kjer je s cepinom zravnal sedišče. Začutil je glad v želodcu, strmina ga je upehala in moral se je okrepčati. Mlel je črn kruh, prigrizoval slanino in se razgledoval po trentarskih gorah.
Kmalu je nadenj zaigrala velika jata črnih rumenokljunov. Pogledal je gor in dejal: »Ne bojte se, tudi tokrat vas ne bom razočaral!« Ptice so se svedrale v vse manjših krogih in ga obletavale s čivkajočimi, prosečimi glasovi. In kot bi vedele, da samotni mož pod njimi nima zlih namer: usedale so se nedaleč od njega in bolščale s črnimi, lačnimi očmi. »Počakajte, da se najem sam, potem boste dobile še ve! Veste, bog je najprej sam sebi ustvaril brado!«
Precej globoko pod seboj je zagledal človeka, ki se je vzpenjal proti njemu. Zdelo se mu je, da ga je opazil. »Koga le še vleče sem gor?« je pomislil. Iz žepa nahrbtnika je izvlekel daljnogled in ga uperil v globino. Samotni hodec je bil visoko preklan, delal je dolge korake in naglo požiral strmino. »Glej ga hudiča! Nihče drug ni kakor Sloki! Tega srečaš povsod: v megli, v dežju, v steni, v gozdu…« Joža ga je pričakoval z radovednostjo. Med gorniki je veljal Sloki v zimski plezi za enega najbolj preizkušenih. Čeprav je najraje hodil sam, se je pripetilo, da je kdaj vzel s seboj kakšnega novinca ali dobrega znanca. Prijateljev ni imel. To je priznaval in utemeljeval, da mu ni nihče tako blizu, da bi ga lahko imel za prijatelja, in nihče tako daleč, da bi ga lahko sovražil.
»A ti si, Čop!?« je vzkliknil Sloki, ko se je s cepinom v roki in derezami na nogah prikrivil prek strmega plazišča proti ploščadi, kjer je sedel Joža.
»Pozdravljen, Sloki! Od kod pa si se vzel? Mislil sem, da ne bom sreča] žive duše do vrha Prisojnika, da bom sam … «
Sloki je vrgel z ramen nahrbtnik, se oddahnil, sedel in snel sončna očala. »Vidiš Joža, jaz sem prav tako mislil kakor ti!« V njegovem glasu je bilo čutiti izzivanje: »Ni vredno, da se izogibaš tistih, ki se jim ne da izogniti. Midva sva se in se bova še srečavala!«
Joža ga je pogledal od strani in si popravil kapo. »No, saj se te ne izogibam…«
»Veš, Čop, z menoj imaš več skupnega kot s tistimi, ki z njimi navadno plezaš in ki mene ne marajo…»
»Kako to misliš?« je vprašal Čop in stresel iz rute na steptani sneg drobtine za kavke, ki so krožile nad njima, vse bolj lačne.
»Tako mislim, kot sem dejal. Ni slučaj, da se srečujeva in da sva se srečala tudi danes in da se bova še… Veš, tisti, ki ima v resnici rad gore, jih obiskuje v vsakem vremenu. Ne maram tistih, ki se poleti zaletujejo v steno in se tam kosajo le za to, da se o njih piše in govori… Saj jih poznaš, Čop. Mnogi izmed tistih, ki jih je moda potegnila v gore v letih, ko ne vedo, kam s svojo energijo, so zdaj lepo doma in preganjajo ženske po kavarnah… še na misel jim ne pride, da bi šli v sneg in led, ker ne vedo, da goram da šele zima pravi deviški obraz. Sedaj so slabičem zaprte vse poti. Na zasneženih hrbtih in vrhovih se pojavljajo v resnici samo taki, kot sva midva, Čop… Reci, ali imam prav ali ne!«
