Primorski dnevnik, 13. april 1974
Čop je z zanimanjem poslušal in pohvala mu je kar godila. »Prav imaš, Sloki!« Odvil je termovko in nalil Slokemu kozarec vročega čaja.
Sloki se je zahvalil, sprejel čaj kot znak dobre volje in ga popil na dušek. Odvezal je nahrbtnik in se tudi sam lotil salame, kruha in sira. »Kaj pa pravzaprav tebe vleče pozimi v gore, Čop? Večkrat sem te že videl samega. Kje so tvoji prijatelji iz poletnih dni?«
Joža ga je začuden pogledal. Vajen je bil, da Sloki vrta v človeka, toda sedaj mu ni bilo do tega, da bi odgovoril na dolgo in široko. »Saj vidiš, poglej!« Stegnil je predenj močne roke. V dlaneh je mlel kos kruha, na snežena tla so padale drobtine.
»Ne razumem, kaj misliš s tem,« je dejal Sloki nejevoljen, misleč, da se iz njega norčuje in se hoče izogniti odgovoru.
»Ti marsičesa ne razumeš. Sloki, kar je prav lahko razumljivo. Ptice hodim krmit. Ne vidiš, kako naju obletavajo? Če ne bi bilo tebe, bi sedaj še vedno sedele okoli mene. Ali si moreš zamisliti kaj lepšega?»
Sloki se je za hip zazrl v jato kavk, ki so igrivo, kot listje v vetru spletale okoli njiju in čivkale. Zasmejal se je. »Čudno, da nisi rekel, da bi ti že jedle iz roke…«
Nizko nad gorami je v rahli meglici viselo drobno in mrzlo sonce, svet pa je bil spokojen, kakor ob stvarjenju. Kamor jima je seglo oko, so se blesteli snežni vrhovi kot zaledenelo valovje. Sloki je odprl žep vetrovke in vzel ven beležko. Z nalivnim peresom je poleg datuma, s katerim je označil vzpon, zapisal: »Srečal Joža Čop. Čop hodi v zimske gore zato, da krmi lačne ptice…«
»Veš, Čop, težko te razumem. Takrat, ko sta me s Stanetom rešila, si na Kredarici vrgel mednje kamen, da ne bi pojedle čmrlja. Zdaj pa jih krmiš. Zakaj?«
»Ja, zakaj… Zato, ker so lačne! Ali ni to dobro delo?«
Sloki se je zakrohotal: »Postajaš mi sumljiv! Pa ne, da, pripadaš kakšni Marijini druščini in delaš na listek križce, koliko dobrih del opraviš na dan?!«
»Nikar ne trapaj, Sloki. Si ti mar brez srca? Si lahko napolniš trebuh, zraven pa gledaš lačne ptice? Kar zapiši v svojo beležnico: Kmalu mu bodo kavke jedle iz roke, kot mu jedo doma iz roke sinice… Pa še to zapiši, Sloki: Čop ima doma psa, s katerim se pogovarja. Pes razume vse, samo ne zna govoriti.«
»Je to tisti lovski pes, ki si ga imel pred letom na Triglavu in je prišel sam na vrh s Kredarice in nazaj?« »Da, to je tisti,« je resno potrdil Čop. »Če bo koga zanimalo, pa še to dodaj, da je ta pes psica, ki ji je ime Lea. Nos ima pa tak, da mu ga ni enakega! Jeseni sem ji pol metra globoko v zemljo zakopal svojo pipo, tisto iz slonovih solza, na kateri je bila narisana lisica. Pa jo je Lea takoj odkopala… Ha, vsi lovci se pulijo zanjo, pa je nikomur ne dam!«
Sloki je pokazal svoje bele zobe in zaprl beležnico. »Ej, Čop, pri tebi odkrijem vedno kaj takega, kar me preseneti. Ti ne preziraš ljudi, ne sovražiš stroja, h kateremu so te priklenili, ne sovražiš tistih, ki ti poveljujejo…«
»Čemu bi sovražil stroj,« ga je prekinil Joža. »Nekje moraš biti privezan, če hočeš biti svoboden. Če nisi nikjer privezan, svobode niti ceniti ne znaš… In zakaj bi sovražil tiste, ki nam komandirajo, Sloki? Saj se sami med seboj dovolj sovražijo! Naj se požirajo ali požro! Mene se to ne tiče! Tudi jaz se čudim tebi. Sloki! Študiran si. Kako to, da nisi med koritarji?«
»Ne sodim mednje. Čop. Ne zato, ker bi se jih bal, da me bodo obunkali in porinili stran od korita. Dovolj sem moža, da bi se uprl… Toda dolgočasijo me. Mnogo bolj kakor tebe, ker jih tudi bolje poznam…«
Preden sta vstala, da bi šla naprej proti vrhu gore, je Čop dejal Slokemu, ki je že hotel zapreti nahrbtnik: »Ali ne boš nadrobil pticam kruha?«
»Seveda jim ga bom…«
»Pa olupke od jabolka jim razreži na kosce!«
»Tudi to se bo zgodilo, če želiš.« Z lopatastimi rokami je namlel drobtin iz celega kosa kruha in razrezal jabolko. Ne zavoljo tega, ker bi se mu smilile lačne ptice. Zato, ker bi se Čopu rad prikupil, še vedno je računal nanj, da bosta potegnila skupaj kakšno prvenstveno smer. In res ga je spravil v dobro voljo.
»Poglej no, saj si res boljši, kot sem si mislil in kot si mislijo drugi,« je menil Čop in zakoračil z derezami v strme poledenele plošče, ki so držale na greben. Samo dober raztežaj sta se umaknila, ko se je lačna ptičja jata spustila na njuno počivališče in poskakovaje ter čivkaje pričela pojedino.
»No, Sloki, ali ni to lepo?« se je Joža z radostnimi očmi čudil vreščečim pticam, ki so se ravsale za drobtine.
»Prav imaš. Čop. Samoto je laže prenašati kot glad.«
Nekaj časa sta opazovala ptiče, potem pa sta se vzpela na greben. Tu so visele nad prepade orjaške opasti. Previdno sta se ogibala tem zankam in se vzpela na vrh. Sestopala sta po vzhodnem grebenu. Ker je bilo precej nevarno, sta se navezala. Molčala sta in vpijala vase divjo samotnost velikanskega kraterja, v katerega se je podirala množica zaledenelih sten.
Joža je mislil na mater. Zadnje dni je zbolela. Slabo se je počutila in je legla. Skuhal ji je čaja in ji postregel. Povabila ga je, naj sede k njej na posteljo in ji pripoveduje kako je v gorah. Ustregel ji je. Od otroških let je bil navajen, da se je izpovedoval le njej; ničesar ji ni zamolčal. Nenadoma mu je mati segla v besedo: »Joža, morda je bilo narobe, da si se skregal s Korošico. Občutek imam, da bi bila zate dobra žena. Če bom umrla boš sam.«
Stisnilo ga je pri srcu. Še nikoli ni omenila in tudi sam ni nikoli pomislil na to, da bo mati nekoč umrla in da bo potem resnično sam. Njegovi gorski prijatelji so prihajali in odhajali, v mislih so jim bile predvsem skale. Kaj pa se v njem resnično dogaja, je zanimalo samo njo in morda še Slokega, ki je rad drezal vanj. Prosil jo je, naj ne govori o tem. Rekel ji je, da je bolj zdrava kot on. Čudno se mu je nasmehnila in dejala: »Človek se preživi. Leta so tu. Kdor dolgo boluje tudi dolgo živi… Tisti, ki ni nikoli bolan, pa hitro umre ko pride čas…«
Poklical je sestro, da bi negovala mamo. Sam pa je odšel v gore, da bi se odkrižal skrbi, ki so prišle vanj z materino boleznijo.
