Primorski dnevnik, 14. april 1974
Na sedlu Mlinarice sta v strmali, kjer so bili plazovi že zdrsnili, naletela na čredo gamsov. Pasli so se in grizli šope suhih, rumenih trav, ki so štrlele izpod snega po vsem pobočju, trop je štel okoli šestdeset glav. Ustavila sta se in jih opazovala.
»Ali boš tudi tem kaj dal iz nahrbtnika?« je vprašal Sloki…
»Ne, tem pa nič. Gamsi si najdejo sami. Vidiš, kako gredo za travo? Na spomlad jim bodo lovci položili soli.«
Čeprav sta se glasno pogovarjala, se čreda ni vznemirila. Imela sta dober veter šele ko je Sloki udaril s cepinom v led, je zapiskala stara koza vodnica. Zagledala sta jo nad seboj. Nekajkrat je udarila z nogo ob tla. Živali, ki so se mirno pasle, so dvignile glave. Bližnje so se začele umikati. Ko pa so ju dobile v nos, se je vsa čreda dvignila in zbežala.
Gledala sta za njimi Sloki je dejal: »Poglej, Čop, vse kar je živo, se boji človeka. Za naravo je človek slabši od zveri. Zdi se mi, da kdor ljubi živali, ne more ljubiti ljudi ..«
»Motiš se, Sloki! Jaz imam rad živali in imam rad ljudi. Seveda ne vseh!«
Po srečanju z gamsi sta se vzpela čez ometeno sedlo in police ostenja Razorja. Snežišča so bila tu strma in ledena, da sta si morala pot utirati s cepini. Izmenoma sta se varovala. Čop je opazil, da je Sloki mojster za plezanje po ledu. Z derezami dvanajsterkami oborožene gojzerice je na visoko preklanih krakih prestavljal varno, spominjajoč na mačka z izproženimi kremplji, ko leze v drevo. Tudi s cepinom si je znal pomagati. Zatopljena v premagovanje težkih vesin v steni, sta lezla brez besed vse do sedla pod vrhom gore, kjer se jima je odprl razgled na Severno steno Triglava.
Sloki je strmeč obstal. To poletje je skušal dvakrat potegniti novo smer, pa ga je stena obakrat zavrnila.
Kot bi Joža bral njegove misli in želje, je rekel: »To leto moramo steno preplezati! V novi smeri!«
»Da, tudi jaz imam v misli svojo smer, pa ne najdem pravega plezalca. Bi morda ti, Čop, poskusil z menoj?«
Čop ga je premeril s pogledom, ki ni obetal ničesar. »Ne morem ti obljubiti. Zmenjen sem s Stanetom in z Mihom.«
»Če nas ne bodo prehiteli Nemci.. To poletje sem govoril z dvema Bavarcema. Smer imata zamišljeno nekje v osrednjem razu triglavskega stebra…«
Med Gamsovcem in Stenarjem sta se spustila v Vrata. Stena jima je vse povsod lebdela pred očmi. Vetrovi so omeli sneg z najbolj izpostavljenih polic Sfinga je v zadnji svetlobi kazala svoj demonski obraz, ki ni bil poleti nikoli tako grozljiv in hkrati tako vabljiv. Naslonjena na cepina, sta počivala in jo gledala.
»Kdor hoče ubrati prvenstveno smer, si mora steno ogledati pozimi. Tedaj ti razkrije dušo če znaš opazovati. Vidiš, Sloki, tam, kjer sneg obleži tudi takrat, ko se že obleti, samo tam so prehodi!«
»Tudi jaz sem že prišel na to,» je odgovoril Sloki, vrgel nahrbtnik na tla, sedel nanj in vzel v roke daljnogled. Joža ga je posnemal. Molče sta preiskovala steno vsak s svojim daljnogledom in tiho pletla načrte, kje bi se dalo poleti potegniti novo smer. Najbližji jima je bil Jugov steber. Slokemu se je ustavil daljnogled na prevesah, koder je verjetno omahnil Jug. Spomnil se je pogovora z njim in napetosti, ki je vela iz njune izmenjave misli. Kdove, zakaj se nekateri ljudje ne trpijo med seboj? Ali zato, ker so si preveč podobni, ali zato, ker se preveč razlikujejo? Ni skušal razrešiti problema. Obrnil se je k Čopu in mu dejal: »Treba bo preplezati Jugov steber. Morda se ga lotim še to poletje.«
Joža ga je hladno pogledal. Z glasom, ki si ga Sloki ni znal razložiti, je odvrnil: »Sloki, pusti Jugov steber.«
»Zakaj? Stena je, kot vse druge!«
»Ni stena, kot so druge, Sloki! Sam veš, zakaj ni. Če si pošten, se ga ne boš lotil, ne boš izzival usode, ko ni potrebe za to!«
Sloki je molčal. Rahel občutek krivde, da je morda tudi on pognal Juga v steber samega, mu je zaprl usta.
V Vratih sta prenočevala v pastirskem stanu. Vahica je bila dala Jožu ključ. Večkrat se je oglasil pri njej, da mu je še kaj prebrala iz roke. Priljubil se ji je in tudi, če je ni bilo v Vratih, se je smel zateči v njeno kočo. Zakurila sta, sedla, se grela, kadila in se razgovarjala. Čopa je Sloki zanimal prav tako kot on njega, Joža ga je cenil zavoljo beležnice, v katero si je vedno kaj zapisoval. Joža pa ni znal zlagati besed. Rad bi jih znal, pa kaj, ko je »učiteljica prehitro umrla,« kot se je večkrat pošalil. Kar je doživel, je zaklepal v svoje srce in spomin. Toda vedel je, da čas grize tudi spomine.
