V zgodovini gorskega reševanja na območju nekdanje Jugoslavije je ena stalnica, ki se je ohranila skozi desetletja: vojska je v mirnem času pogosto nudila pomoč ljudem v gorah. Ne kot vojaška sila, temveč kot organizirana, disciplinirana in logistično močna struktura, ki je lahko v trenutku premaknila ljudi, opremo in znanje tja, kjer je bilo to najbolj potrebno.
Eden takšnih primerov je tudi posnetek iz osemdesetih let, Krenite v smeri – JNA Tolmin 1977, Anton Pustovrh, ko so vojaki med zimskim usposabljanjem prejeli nalogo, da pomagajo pri iskanju dveh planincev, ki se nista vrnila z gora. Za mlade nabornike, ki so služili vojaški rok daleč od doma, je bila to prva resna (pre)izkušnja z gorskim svetom, za mnoge pa tudi prvi stik z odgovornostjo, ki presega vojaške vaje in ukaze.
V obdobju, ko gorsko reševanje še ni imelo današnje opreme, helikopterjev in stalnih dežurstev, je bila vojska pogosto edina struktura, ki je lahko: hitro zbrala večje število ljudi, zagotovila prevoz v odmaknjene kraje, nudila opremo za zimske razmere, vzpostavila komunikacijo, sodelovala z lokalnimi gorskimi reševalci.
Vojaki so bili vajeni hoje, nošenja bremen, orientacije in delovanja v skupini — vse to so lastnosti, ki v gorah pomenijo razliko med uspehom in neuspehom.
Gorski reševalci so pogosto delovali kot strokovni vodje, vojska pa kot fizična in logistična podpora.
V praksi je to pomenilo: iskanje pogrešanih oseb v snegu in megli, transport opreme in nosil, urejanje dostopov, pomoč pri prenašanju poškodovanih in pri požarih v naravi, s proženji (streljanjem) varovanje območij snežnih plazov in nevarnih terenov.
V številnih primerih so vojaki pomagali tudi pri preventivnih nalogah: čiščenju poti in smučišč, postavljanju signalizacije, urejanju dostopov do planinskih postojank. Skopali so kar nekaj kilometrov jarkov za vodovode in drugo infrastrukturo.
Za nabornike, ki so bili v gorah pogosto prvič, so bile takšne naloge prelomne.
V posnetku iz osemdesetih let vidimo mlade vojake, ki so se iz zimskega usposabljanja nenadoma znašli v (»resnični«) akciji — ne več kot del vaje, temveč kot del reševanja človeških življenj.
To je bil trenutek, ko je vojaška disciplina dobila drugačen pomen: ne kot priprava na boj, temveč kot orodje za pomoč ljudem.
Čeprav se je politični in družbeni okvir regije spremenil, je ideja ostala: vojska naj bi v mirnem času pomaga ljudem, kadar je to (najbolj) potrebno.
Tudi danes, v Sloveniji, so vojaške enote pogosto vključene v helikoptersko reševanje in logistično podporo ob naravnih nesrečah. Na skupnih usposabljanja z gorskimi reševalci pa jih ne vidimo več.
Zgodbe, kot je ta iz posnetka, so pomemben del zgodovine gorskega reševanja. Pokažejo, da je vojska v mirnem času lahko moč, ki ne ogroža, temveč pomaga. Da so mladi vojaki, ki so prišli v kasarno kot fantje, v gorah pogosto prvič začutili, kaj pomeni odgovornost do drugega človeka in odrasli.
In da so gorski reševalci in vojska — vsak s svojim znanjem — skupaj pisali poglavja, ki so rešila številna življenja …
