V alpskem svetu je bila živina od nekdaj več kot le gospodarska nuja. Bila je del identitete, ponosa in ritma življenja, ki ga je določala paša. Med številnimi pastirskimi običaji, ki so se s časom in potrebami spreminjali, ohranili le v drobcih, je tudi tradicija, ki je pri nas (zaradi preštevilnih cesti in vezanega motoriziranega prevoza živali) utonila v pozabo: izbor kraljice planine.
Ta šega ni bila nikoli uradna, nikoli zapisana v pravilnikih, a je živela v vsakdanjih gestah pastirjev. Ko so se črede v začetku poletja dvignile na planino, je med kravami spontano vzniknil boj za hierarhijo. Najmočnejša, najbolj samozavestna, tista z najtrdnejšim korakom in najbolj ponosni dvignjeno glavo — ta je postala vodnica črede. Pastirji so ji rekli preprosto: »kraljica.«
Naravni boj za prevlado
V Švici, v Valaisu, …, se je ta naravna dinamika razvila v prave prireditve, znane kot »Les combats de reines« — boji kraljic.
Dve kravi, črni, čokati, z nizkim težiščem in vročo krvjo, se postavita čelo ob čelo. Ne gre za divji napad, temveč za ritual, ki ga živali poznajo same od sebe: potiskanje, vztrajanje, preizkus moči in značaja. Ko ena popusti in stopi korak nazaj, je zmagovalka jasna.
V Valaisu se na takih srečanjih zbere več kot sto krav, razdeljenih po kategorijah. Zmagovalka prejme naslov Reine, kraljica. Podobne prireditve poznajo tudi v Dolini Aoste in v zadnjih letih celo v Haute‑Savoji.
Pri nas: tišja, skromnejša različica
Na slovenskih planinah (kjer na najbolj obiskanih vse bolj prevladuje plehkost tega časa) se ta tradicija (tudi zaradi lastniškega načina) nikoli ni razvila v javni dogodek. A pastirji so jo poznali.
Ko so se črede zbrale na planini, so se krave med seboj same razvrstile. Pastirji so opazovali, katera bo prva stopila na pašo, katera bo odgnala tekmico od najboljšega pašnika, katera bo nosila glavo najvišje. Tisti trenutek, ko je čreda sprejela svojo vodnico, je bil tih, a pomemben: začetek nove pašne sezone.
Najboljša krava je pogosto nosila največji zvonec, okrašena je bila z rožami ali trakovi, gospodar pa je bil ponosen, kot bi šlo za nagrado na sejmu.
To je bila naša, slovenska različica — nikoli prav poudarjena, manj spektakularna, a nič manj simbolna.
Foto: Jean-Yves Gabbud
Značaj, ki ga ni mogoče naučiti
Znanstveniki, kot Pierrich Plusquellec, so pokazali, da je pri alpskih kravah (različne vrste) bojevitost del genetske dediščine. Gre za »čustveno reaktivnost«, ki se prenaša iz roda v rod. Pastirji so to vedeli že stoletja: kraljica planine ni bila nujno največja ali najlepša, temveč tista, ki je imela največ srca.
Zakaj je ta tradicija pomembna danes
V času, ko se planine polnijo z vsem mogočim in nas (malo)meščani vse bolj učijo kako naj se (tam) obnašamo, pašništvo pa se uči sobivanja z množičnim turizmom, takšne zgodbe spominjajo, da so bile gore nekoč naraven življenjski prostor, ne kulisa.
Kraljica planine je bila simbol reda, skupnosti in naravnega ritma, ki ga danes pogosto spregledamo.
Morda je prav zato vredno obuditi spomin nanjo — ne zato, da bi krave znova postavljali v areno, temveč zato, da bi razumeli, kako globoko je bilo življenje nekoč povezano z gorami.
