Primorski dnevnik, 28. marec 1974
Tovarna je hrumela iz dneva v noč, v njej je enakomerno vršalo kot v velikem čebelnjaku. Ljudje, ki so tekali sem in tja med stroji, so bili videti kot mravlje, ki si po nezmotljivem nagonu grade med velikanskim želenim ogrodjem mravljišče. Vsakdo je imel svojo natanko določeno pot in delo — gibal se je, kot bi ga neka višja sila z nevidnimi nitmi premikala brez njegove volje.
Tudi Čop je bil pri svojem nevarnem stroju. Delal je kot dobro vzgojeno živinče, ki brez težav in brez odpora, vdano v usodo, opravlja brez konca in kraja enake gibe. Grabil je s kleščami, se sukal vtikal žarečo žico med valje, ki so jo hlastno požirali, tanjšali in na drugi strani bruhali ven, kjer jo je nekdo znova zgrabil in poslal v nove čeljusti…
»Tako nas tovarna melje in tanjša drugega za drugi, dokler nismo takšni, kot nas potrebujejo. Tisti ki zdrsne z valjev, se razobliči, in ker ni tak, kot si ga žele, ga odvržejo, da se znova stopi in pride pod valje…«
Vdan v usodo, je delal solidno, poceni in hitro. Vihtel je klešče in razmišljal o predlogu tovarne, da bi ga postavili za mojstra. Odklonil je. Potem nedelje ne bi bile njegove in gore bi bile prikrajšane. Ponujali so mu, da bi šel v neke šole na češko in se izobrazil kot železar. To je bilo vabljivo. Zaslužil bi mnogo več, morda bi s posojili postavil novo hišo… in s Tinco bi se vzela, imela bi otroke, živela bi, kot živi mnogo spoštovanih in delavnih zakoncev v tej dolini.
Da bi šel na Koroško za posestnika in gostilničarja — to mu ni bilo po duši. Ne samo zato, ker je bila mati proti, lahko bi mu večno očitali, da ni imel nič, da se je k hiši pritepel.
Jugovo zanimanje za njegovo dekle je močno dvignilo Tincino ceno v njegovih očeh. Čeprav je slutil njeno vrednost — saj se je razlikovala od drugih deklet — je bila v vsem svojem vedenju nekaj posebnega. Posebno pa je bila neomajna v ljubezni in zvestobi.
Bobnenja jeklenih valjev se je že težko privadil in gibi njegovih rok so bili tako usmerjeni, da je vsaj malo lahko sprostil svoje misli in pestoval plezalne načrte. Bližal se je konec tedna. Vse pogosteje se je oziral skozi umazana stekla v sivo nebo in ugibal o vremenu. Morda pride tudi Tinca. Če konec meseca s Stanetom potegneta smer čez osrednji steber, potem naj le pridejo nemški plezalci! Če bodo hoteli, bodo ponavljali svoje ali pa njihove smeri. Komaj je čakal, da bi spet zaslišal neutrudno harmoniko v Torkarjevih rokah, da bi ga zvrnili nekaj kozarcev, se pošalili in se sešel s »skalaši«. S plezalci iz tovarne in iz mesta so se združili in sestavili reševalno skupino, da bi priskočili na pomoč vsakemu ponesrečenemu v gorah, vsakemu in povsod, ki bi bil pomoči potreben. Sredi delovne vneme ga je zmotil Dereza, eden mlajših iz plezalne druščine. »Joža! Treba bo iti v Vrata!» mu je zatulil v uho kot že večkrat, kadar je bilo kaj narobe s kakšnim planincem v Julijcih.
Mojster mu je pripeljal delavca, ki ga je zamenjal. Oddal je klešče in si obrisal oznojeno čelo. Bilo je peklensko vroče in pot mu je lil po vsem telesu, čudna slutnja ga je prešinila. Spomnil se je vseh, s katerimi se je srečaval v skalah, a pri nobenem se ni misel ustavila.
»Kaj pa je spet v Vratih?» je vprašal Derezo, ki ga je čakal, da bi skupaj poiskala po obratih še nekaj plezalcev.
»Oskrbnik Torkar je sporočil, da je minilo že tri dni, odkar se je doktor Jug ni vrnil iz Severne stene.»
Jožu se je zvrtelo. Stisnilo ga je v grlu. »Klement da bi padel? To pa je nemogoče! Morda je obtičal kje v steni, tako kot Sloki, pa ne more ne naprej ne nazaj… Saj je že nekaj tednov vsak dan v skalah, preizkušen in utrjen kot malokdo!»
Šla sta po nekoga k plavžem. Pravkar so predrli šarž. V velikem curku je bruhnilo raztaljeno železo. Rumeno rdeča kovina, ovita v dim, se je zlivala v veliko ponev in jo zalivala z nenasitno silo. Roji isker so jima slepili oči. Morala sta malo počakati. Jug mu ni šel iz misli. Gledal je skozi motna stekla, okoli njega so rasli velikanski dimniki.
»Na njega sem nekoč obesil zastavo. Takrat sem se prvikrat prestrašil in naužil globine. Je ta požrla Juga? Ne, ne mogoče! To je tako nemogoče, kot bi se meni sedaj zavrtelo in bi padel v to vrelo, žareče železo.
Proti večeru so se sešli v Vratih v Aljaževem domu. Okoli koče je postopalo nekaj gorskih vodnikov, domačinov, lovcev, gozdarjev. Prišli so »skalaši» in plezalci iz železarne. Torkar je z žalostnim obrazom hodil okoli doma. Nič drugega jim ni mogel povedati kot to, da se je pred nekaj dnevi Jug vrnil iz Krnice v Vrata, kjer je čakal na prijatelja, da bi šla plezat. Ker je v Mlinarici izgubil kladivo, mu je dal svoje kladivo in še dva klina.
Okoli stene so se vlačile megle. Dva dni je že deževalo. Kje naj ga iščejo? V domu so turisti povedali, da so slišali v sredini stene krike. Med reševalci se je smukal tudi Sloki in nastavljal ušesa raznovrstnim ugibanjem, ki spremljajo vsako nesrečo. Čudil se je, kako ljudem deluje fantazija. Kaj vse si izmišljajo! Kako tuhtajo in tehtajo, da bi prišli neznani resnici vsaj blizu, če ne že do dna. Nehote ga je pekla vest, da ni morda on pognal Juga s svojim namigovanjem v steber. Če se je kje pod vrhom zaskočil, bi mu celo privoščil, da bi ga reševali kot njega in ga potem še dolgo zbadali.
»Meni še sedaj ne dajo miru. Na tihem se mi posmehujejo, da sem visel kot netopir nad prepadom.»
Reševalci so se razkropili po dva in dva po prostranem podnožju stene. Nekateri pa so se vzpeli do srednjih višin poznanih smeri. Njihovi glasovi so odmevali po prostranstvu oblokov, grap in stebrov kakor klici izgubljenih v puščavi. Postoterjeni odmev se je odbijal od sten in se oslabljen vračal, ne da bi našel odgovor.
Čop, ki je steno dobro poznal, je vedel, da pomeni iskati izgubljenega človeka v njej — če vsaj približno ne veš, kje je bil — toliko kot iskanje šivanke v kopi sena. Klement, Klement, Klement, Klement, Klement, ment, Kle, je bila vsa stena polna glasov, ki jih je maličil odmev.
Zaman, brez odgovora! Potem je prišel Volkar, ki je zadnji plezal s Klementom. Ta je vedel nekaj o njegovih načrtih. Potrdil je Joževo slutnjo, da ga je treba iskati v nepreplezanem zahodnem stebru. Šele peti dan, odkar so pogrešili Klementa Juga, so reševalci, ko so se razpotegnile megle, zagledali nad snežiščem pod steno krokarja. Napotili so se tja. Nedaleč od skalnatega možica, ki ga je postavil Klement pod steno pred letom dni, ko se je zagledal v ta steber, so našli okrvavljeno kamenje. Kmalu so se reševalci zbrali ob truplu. Obstali so molče, otrpli od praznine, ki je lezla vanje iz brezoblične gmote raztreščenega mesa in polomljenih kosti.
