Primorski dnevnik, 22. februar 1974
Tu je bila visokogorska planjava razdrapana, kraterji z ostrimi škrapljami so se vrstili kot na obličju meseca. Po osojnih kotanjah so ležale velikanske zaplate snega. Povsod samo odmaknjenost in samota.
Hodila sta kar počez — tu ni bilo nobenih steza in ne stečin divjadi. Bila sta res sama. Nikjer človeka, le kakšna ptica je včasih zdrsnila čez nebo, ne da bi se zmenila zanju. Ustavila sta se ob velikanskem snežišču v kotanji, ki so jo na eni strani obdajale stene Križa, na drugi strani pa so Se vlekle terasaste ploščadi, podobne ostankom davnega amfiteatra.
»Tu se bova pošteno odpočila. Tinca,« je dejal in vrgel s sebe nahrbtnik. Rad bi se bil pogovoril z njo, pa mu je manjkalo primernih besed, ki bi izrazile njegova čustva. Medtem ko je bil v skali okreten, je bil pri izražanju svojih najglobljih občutkov dokaj okoren. S sinjine neba je visel nad njima ognjeni bič sonca. Vročina je žehtela tudi od tal in obema je lil pot po obrazu. Snežišče se je iskrilo, zmehčano v tisoče svetlikajočih se kroglic, s katerih se je odcejala voda. Gledala ga je, kako je vrgel s sebe prepoteno srajco in se odpravil na snežišče z užitkom, kot bi zagazil v vodo. S kvedrovci je nagrebel snega v kopico, potem pa ga je zajemal z obema rokama in si ga pritisnil na obraz. Hlad in vročina krvi sta se spoprijela, po udih mu je zaplal žar in nenadoma je bil osvežen. Nekajkrat je zavriskal. Krik veselja, da živi, je pretrgal daljave in odmeval vse do triglavskih sten. Potem se je s snegom posipal po golem životu do pasu. Navdala jo je velika sreča. Počutila se je, ko da sta sama na svetu, ustvarjena drug za drugega, ko da se je z njima spočelo življenje na tej osamljeni skalnati skorji in se bo z njima tudi nehalo… Zahotelo se ji je, da bi tudi ona doživela hladno uteho. Počenila je na rob in potisnila roke vse do komolcev v sneg. Bilo je tako prijetno, da si je slekla še srajco in nedrček ter ga vrgla k oprtniku. Potem se je potresala s snegom in uživala v hladu. Stekla je k njemu proti sredini plazu. Razpela si je lase, da so se ji usuli po hrbtu kakor slap. Zagledal jo je…
Bil je bolj presenečen kot takrat, ko je legla k njemu in kar zaspala. Je to zdaj resnica ali privid? V očeh so mu zaigrali zublji poželjivega ognja. Zagledal se je v njene jedre prsi, orošene z raztaljeno snežnico. Ali je to prikrit namig ali ga zavaja zato, da ga bo spet odbila? Pritekla je k njemu že rahlo upehana. Sklonila se je in si nagrebla polne dlani snega. Obmetavala ga je z njim. Čudil se je njeni veselosti in igrivosti. Ni ji ostal dolžan. Sklonil se je in obmetavala sta se s snegom, dokler se ni Tinca utrudila. Stopila je k njemu in se ga oklenila okoli vratu. Ob svojem telesu je začutil toploto njenih prsi. Spreletel ga je rahel srh in vzvod strasti se je sprožil. Vztrepetala je, ko se je pritisnil k njenemu licu. Njene roke so polzele po njegovih mišicah, ki so bile spletene in trdne kot jeklene niti. Vedno se zgodi kaj drugega, kar človek pričakuje. Čemu besede, če so odveč? Čemu misli… Sklonil se je in jo dvignil v naročje. Ko jo je odtrgal od tal, se ji je zdelo, da je izgubila vso moč. Za hip ji je bilo, da bi se mu iztrgala in zbežala. Toda vdala se je neznani tuji moči. Napotil se je z njo čez vse snežišče, daleč na rob pod steno, tja, kjer so se začele terase porušenega svetišča. Položil jo je na gladko skalno ploščo in pokleknil je k njej. Toplota razgrete skale se ji je razlezla po vsem telesu. Obležala je vznak in gledala vanj s priprtimi očmi. Med kolobarji razkošne luči je videla njegov obraz z nerazložljivo senco. Objela ga je in prižela k sebi… To je dojel kot klic nepreorane zemlje, ki hlepi po semenu. Sonce nad njo se je zavrtelo, se razbilo v čredo žarečih teles in jo nosilo skoznjo z bolečino, ki je naraščala v slast, da bi v njej umrla… Vzbočila se je kot lok, preden požene puščico, in se ga krčevito oprijela z vso silo. Bilo ji je, kot da sta oba strmoglavila s stene in da padata skozi soparo v prepad naslade in bolečine To, kar izgubiš, ne najdeš nikoli več… Nikoli več se ne ponovi, kar je enkratno… Tisoč drobnih preudarkov, ki jih je izvrgla zavest, se je utopilo v izbruhu želje, dolgo zatajevane želje, postati ženska.
Tiho je kriknila in obležala, kot bi pristala na dnu prepada onkraj življenja. Odlepila je roke od njegovega tilnika in jih spustila na prežarjeno skalo. V steni se je utrgal plaz in zahrumel v sparjeno dno. Razbil se je curek blesteče beline, dokler ni omagal in umolknil v zatrepu. Obležala sta kakor mrtva drug ob drugem. Nato sta prisluškovala tišini, položena na veliki žrtvenik pred obrazom neznanega boga, ki spaja in uničuje življenje v divjini. Tišina je zvenela, razdrobljena od tisočev kapljic talečega se ledenika.
Dolgo sta bila brez besede. Sončna luč ju je napajala z novo močjo. Potem si je Tinca popravila obleko in dejala: »Tu bi lahko umrla… ostala s teboj za večno.«
»Saj ne bo treba, življenje se je za naju šele začelo. Mnogo še lepših kotov poznam v teh gorah. In midva bova hodila po njih…«
»Ne razumeš me. Zame bo ta kotiček ostal najlepši kraj na vsej zemeljski krogli. Ne razumeš žensk, za to ne veš, kaj pomenijo ti trenutki!«
Čez nekaj dni se je v veliki sobi Aljaževega doma v Vratih zbrala grupa »skalašev«. Gnetli so se okoli zakurjene peči in sušili premočeno obleko. Okoli poldneva so se z juga privalile megle. Zalile so gorovje kot nenadna plima velikega morja. Zabobnelo je v oblakih in med stene je pljusknila nevihta. Vse, ki jih je našla na poteh, je premočila dò kože. Nalivali so se s čajem, se šalili in ugibali, kdaj bo veter pometel z neba meglene zastore. Blizu peči je sedel Klement Jug in krpal plezalnike. Skale so mu jih že pošteno obžrle. Kdaj pa kdaj je vrgel na ogenj poleno. Iz srajce se mu je kadila izparina. S prijateljem Kajzeljem sta se sem zaletela izpod Škrlatice. Jug je bil bled in mračen. Delo ga je izčrpalo, naveličal se je mesta, ljudi in vsega. Zaželel si je sonca, vrhov in sten, da si nabere moči, da si utrdi voljo za svoje velike cilje.
Blizu Juga sta sedela Kveder in Joža Čop. Tudi ta dva sta bila mokra, nevihta ju je bila ujela v Severni steni Triglava. Čop je vstajal in hodil gledat k oknu, kako je z vremenom. Dež je le še rahlo rosil in na zahodni strani se je nebo že svetlikalo. Vrnil se je k plezalcem, ki so sedeli okoli Juga, in jim veselo naznanil: »Jutri bo vreme!«
»Če pravi Joža, potem bo res,« je dejal Jug in tlesnil po ramenu fanta z zamišljenimi očmi na veselem obrazu. Pri mizi v kotu je sedel župnik Aljaž, močan možakar dobrodušnega obraza, in se pogovarjal z dvema kmetoma.
