Primorski dnevnik, 21. februar 1974
Po zajedi med snegom in steno sta se potegnila v polico, od nje pa v visok, navzven obrnjen kamin. Premagala sta ga brez težave in se povzpela na vrh odsekane stene.
Po hrbtu jo je spreletel srh strahu. Od tod so se navzgor vlekla strma snežišča. Bila so tako gladka, da je bila prepričana: če se je kdo ubil v tej gori, se je prav tu. Fantazijo je imela bujno. Zamižala je in že je videla, kako telo pada niz steno in se razbije spodaj na škrleh na kosce… kako kri polzi po snegu. Sebe je videla, kako pada…
»No, tu bova počivala, Tinca,« je dejal. Zvil je vrv, kot bi vedel, da se ji od strahu tresejo noge da si mu ne upa reči, kako bi bilo lepo, če bi malo počakala, da si opomore, saj so ji moči že pohajale.
»Dobro plezaš,» jo je pohvalil in jo prižel k sebi. Začutila je žareč obraz ob svojem razžarjenem licu.
»Veš, tako me je strah,« je tiho priznala.
»Prav vsakega je strah, ko začne, in še dolgo potem, ko že dobro pleza. Plezamo zato, da premagamo strah in smo potem srečni!«
»Jaz pa bom srečna, če prideva kam na vrh, ven iz stene, čim prej, tem bolj bom srečna!»
Skozi žile oblakov je posijalo sonce in razlilo rumeno luč med stene. Snežišča so se zalesketala v vijoličasti mavrici in skale ogromnih sten so se nenadoma tako približale, da bi jih lahko prijel.
»Lepo je,« je vzdihnila.
»Na vrhu bo še lepše,« je odvrnil.
Ko sta se okrepčala s prigrizkom in se spočila, sta se lotila snežišč. Plezala sta med steno in ledom. Roke je imela vse umazane od črnjave in hrbet premočen. Toda plezala je vztrajno, prepričana, da se ji zdaj, ko ji pomaga z vrvjo, ne more nič zgoditi.
Pred njima je bilo snežišče, strmo kot cerkveni zvonik in ozko kot kačji jezik, v njem pa navpična in gola skala. Pod njima je zijal sto metrov globok prepad, iz njega so se vrtinčili zapozneli svaljki megle. Navil je konec vrvi okoli skalnega roglja in ji velel, naj počaka. Zagrizel se je v sneg in led ter navzgor in navzdol vsekal dovolj globoke stopinje.
»Ko pojdeš za menoj, ne glej v globino, samo predse glej, kam boš stopila in kam prijela,« je ukazal.
Ubogala je. Vrv se je nategnila in sama ni vedela, kdaj in kako je preplezala tudi to nevarno mesto.
Prilezla sta v bližino polic, ki so držale pod okno. Skozi ogromno skalno odprtino, podobno očesu Kiklopa, začaranega v skalo, so se prelivali sončni prameni. Obstala sta. Nekje sredi stene je votlo zabobnel plaz. Hrumeči valovi tresočega se zraka so prihajali do njiju, kot bi ju gora pozdravljala s svojo pesmijo. Čez greben je privršala jata lahkokrilih kavk. Teh se je zbala. Tesno se je privila k njemu. Svedrale so se okoli njiju in čivkale. Prvič je začutila dušo gore. Zaslutila je tisto, kar je njega priklepalo nanjo. Zazrla se mu je v obraz. Bil je nekam zamaknjen, zastrt in srečen. Zaradi nje ali zaradi gore? V srcu se je zganilo ljubosumje.
»Goro ima raje kot mene,« jo je prešinilo spoznanje… »Bolj ga prevzema, kot me ne bi bilo tu…« Če se bosta sploh kdaj vzela, bo morala svojo ljubezen vedno deliti. Nikoli ne bo ves samo njen. Gora ga bo imela, zanjo, Tinco, bodo le drobtinice… Ne, hočem ga zase, vsega… Nočem ga deliti ne z drugo žensko in ne s steno… Ne bom vedno trepetala zanj… Hočem biti vsa njegova in zato ga hočem vsega. Ljubila ga bom iz dna srca, imeti ga hočem za vselej kot svoje sanje, kot hrepenenje, kot vse, za kar hočem živeti …
Splezala sta po mokri skali skozi čudoviti naravni predor in kmalu sta stala na grebenu, na trdnih in varnih tleh. Obsijana od sonca so se kopala pobočja v mavričnih barvah. Pod njima so se razprostirale zelene trate in živobarvno cvetje. Globoko spodaj se je v vijoličastem čadu kopala Trenta, okoli nje vrhovi, tišina, mir… Blagi sunki toplega vetra so jima lizali oznojeno kožo. Občutki strahu so odtavali in začutila je čisto srečo.
Objestno se je nasmejala, ga objela, se privila k njemu in ga poljubila, rekoč: »Srečna sem.« V hipu je začutila neizmerno svobodo duše, globine nedoumljivega, ki spremeni trenutek v blaženo večnost. Kako malo in kako veliko je vredno eno samo človeško življenje…
»Dobro si plezala. Napravil te bom za takšno plezalko, da ji ne bo enake.« V očeh mu je zablestel nevaren ogenj ponosa.
Ta hip se je utrnila z nje sreča kot kapljica rose s cvetice. »Ne poskušaj tega,« je zaprosila s tesnobnim glasom, »ne precenjuj me …«
Začuden ji je z roko zatisnil usta, da ne bi slišal česa, kar v tem trenutku ni maral vedeti. Srečen je bil in ni maral, da od kaj podrlo to občutje. Zvil je vrv in jo spravil v nahrbtnik.
Pod grebenom sta se dobro uro vzpenjala, dokler ni nasprotna globina, kjer se je vzpetina zlomila, naznanila vrha.
»Morda se motim in sem do gore krivična,« je mislila. »Mrzla gmota kamenja ne more biti moja tekmica…«
Sedla sta in se predala razgledom. Njej je pogled najprej zdrsnil prek karavanških hrbtov po zeleni Koroški. Po licu ji je spolzelo nekaj solz. Prav lahno jih je obrisal s prsti. Vedel je, kaj čuti, ali vsaj slutil. Tolažilnih besed ni premogel, sicer pa bi bile odveč. Duša se duši odziva brez besed. Tako kot se odziva roži, oblaku in kamnu. Položil si je njeno glavo v naročje in ji šel z roko skozi lase. Skoraj tik nad njima so jadrali beli oblaki. Gnani od vetra so sproti spreminjali svoje oblike. Bili so kot barke, ki plujejo v neznana morja. Okoli njiju je plavala jate črnih rumenokljuncev. Njihovo čivkanje se je zlivalo s kroženjem plahutajočih kril v ubrano pesem. Njeno srce je potovalo z oblaki, v neznane daljave…
Dnevi, ki sta jih skupaj prebila v gorah, so Tinci minili kot bežne, lepe in hude sanje. Najčistejše veselje ob občudovanju lepot se ji je nenehno pretakalo v tesnobo in strah. Kdaj pa kdaj ji je bil Joža tako blizu, kot bi bila rojena le zanj. Bili pa so trenutki, ko se ji je zazdel tuj. Bala se je, da ga bo izgubila, še preden se bosta tako zbližala, kot si je že zdavnaj želela.
Tu v svojih gorah je bil drugačen, kot ga je poznala doslej. Obnašal se je kot gospodar, ki hodi po svoji zemlji in razkazuje, kaj vse je njegovo. Doma razen klešč in dveh rok ni imel ničesar, tu pa je imel vse. Zadovoljen je bil in prijazen. In to njegovo razpoloženje je prehajalo tudi nanjo, da se je vse bolje počutila. …
V jutranjem hladu sta se vzpela iz koče v Krnici po velikanskih meliščih, ki jim ni bilo konca, čez Križko steno. Ne da bi dosti govorila, sta tavala po kamniti goljavi Križkih podov.
