Primorski dnevnik, 23. februar 1974
Ob nahrbtnikih so imeli vsi trije gorske palice. Možje so pili vino in od strani poslušali, kaj se menijo plezalci. Dokler so se šalili, so se smejali z njim vred. Ko pa je Jug začel pogovor o steni, se je župnikov obraz zresnil. Jezno je našobil ustnice, potegnil iz pipe dolg dim in puhnil proti fantom, rekoč: »Poslušajte, Jug in vsi, ki strašite tod z vrvmi in zvončkljate s klini, kot bi spustil trop krav na planino! Praviš, da si bil na Cmiru in na Škrlatici. Tja, kamor ti plezaš z vrvjo in klini pride Vahica v coklah. Odkrito vam povem, da mi greste vsi skupaj na živce! Zakaj sem vam zgradil stolp na vrhu Triglava? Zakaj smo vam nadelali toliko poti na vrhove?! Nehvaležna mladina ste, nič vam ni po volji. Samo nad novotarijo se navdušujete! Samo plezali bi. Čudno, da še spite po kočah. Zakaj ne spite med drevjem in v skalnih luknjah, da bi bila tura še težja in več vredna …«
»Gospod župnik, ne hudujte se na Juga,« je s prizanesljivim smehljajem skušal pomiriti Aljaža Kajzelj. »Novi časi — novi ljudje… in nov duh prihaja…«
»Kako pravite?!» mu je Aljaž segel v besedo. »Nori časi, nori ljudje in nor duh da prihaja?«
Oglasil se je Jug: »Naj bo po vaše, gospod Aljaž! Pustite nam to veselje, Vam ne škodimo. Stena je naša!«
»Ho ho ho!« se je zasmejal Aljaž. »Ali ste ga slišali?« Oči so mu zagorele v sveti jezi. »Kdo vam jo je pa dal?«
»Vzeli smo si jo!«
»Za zmeraj vam povem in zapomnite si: Triglavska severna stena je moja!« To je dejal tako resno, da so osupnili vsi mladi plezalci. Potem je razjarjeno nadaljeval: »Kaj pa gledate tako neverno in neumno kot teleta v nova vrata? Moja je, pa pika! Kupil sem jo, za osem goldinarjev! Pa vrh Triglava sem tudi kupil! Kako pa bi vam na tujem lahko zgradil stolp? In kako bi gradili koče okoli Triglava?!«
Družba plezalcev se je zasmejala, kar je župnika še bolj razjezilo. V dušku je zvrnil poln kozarec vina.
»Gospod župnik, zakaj pa ste jo kupili?« je vprašal Čop, ki je na tihem, kot vsi plezalci, imel steno za svojo.
Aljaž je uprl vanj svoje drobne oči in odsekal, kot je znal na prižnici: »Zato sem jo kupil, da vi ne boste po njej plezali pa amen!« Srdito je udaril s pestjo po mizi.
Toda Jug se ni dal zmesti. »Vaša pogodba je propadla z Avstrijo vred, gospod. Mi vemo, da ni bilo nič prepisanega, ali ne, doktor?« Obrnil se je k resnemu fantu z očali.
Ta si je grel otrpla kolena, zakaj tudi njega je ugnala nevihta. Mož je bil advokat in je poslušal razgovor kot na sodišču sprte stranke.
»Gospod Aljaž, na žalost moram dati prav Klementu Jugu in vas zavrniti. Stena je narodna last, to pa pomeni, da pripada vsem in nikomur.«
Aljaž je nagnil kozarec in dejal prizadeto, sedaj že nekoliko bolj miren. »Bodite no pametni. Bog nam ni dal te lepe stene zato, da bi se pobijali v njej. Sklenil sem, da brez dovoljenja ne pojde nihče več.«
»Že jutri zjutraj gremo, gospod Aljaž. Navsezgodaj, ko bodo skale že vse mokre, greste lahko pod stene poslušat, kako bodo peli klini.«
»Ne boste šli. Pod steno bo tabla z napisom: Plezanje prepovedano pod smrtno kaznijo. In še dva žandarja bom postavil spodaj!«
»Šli bomo in nihče nas ne bo ustavil,« je spet trmoglavil Jug.
Župniku je vzelo sapo: »Meni navkljub boste šli?!«
»Ne vam navkljub — saj vas imamo radi in vas spoštujemo. Pač pa drugim navkljub, ki ne razumejo plezalstva. Tistim, ki mimo gledajo, če Nemci utirajo nove prvenstvene smeri čez steno in nas opozarjajo, da smo hlapci, za hlapce rojeni, kot je dejal Cankar, da smo šleve, ki se boje tveganja, ki ne znajo osvojiti niti pedi svoje zemlje, ki čakajo na vse, da jim pokažejo tujci…«
»Ne tako, Jug!» Župnik je nejevoljno zamahnil z roko. »Ne razumete me! Naj se Nemci pobijejo v steni, če se jim zdi zamalo, da bi hodili na Triglav po nadelanih poteh. Ti ljudje so hoteli biti vedno nekaj posebnega. Pa naj bodo. No, pokopaval jih bom še na Dovjem, kot sem že marsikaterega, tega jim ne bom odrekel. Fantje, bojim se za vas… ali me ne razumete?! Škoda vas je! Berite in poslušajte raje doktorja Kugyja. Vsaka gora ima, kot človeška duša, več poti, po katerih se pride k njej. Ena je bolj, druga manj dostopna. Poiščite te poti, ne bodite nasilni z goro! Ne izsiljujte s klini in vrvmi prehodov tam, kjer jih ni! Ne izpostavljajte se preveč in ne ponižujte gora. To ni ljubezen do gore in ne do vzvišenega, ki biva v njej in na njej. Nebo izzivate! Ne bojite se ne boga ne hudiča! Plezate zaradi časti in napuha! Prave lepote ne vidite, ne hodite v gore, da bi bili bliže bogu. Gre vam za to, da bi bili večji, mogočnejši, kot so drugi. Pa niste!«
Žalostno je zajel sapo, preden pa je mogel nadaljevati, je spregovoril Jug: »Ne obtožujte po krivem plezalcev! Če že govorimo o tem, kdo je gore povišal ali ponižal, potem ste jih vi, planinci, ponižali z nadelavo poti. Vi ste nabili v skale kline in opletli poti z žičnimi vrvmi. Gore ste odprli tudi tistim, ki niso te milosti vredni. Mi smo drugačni od doktorja Kugyja! Denarja, da bi plačevali vodnike, nimamo. Pa tudi pod častjo nam je, da bi vodnik opravil poglavitno delo, tvegal svoje življenje, mi pa želi slavo in hvalo na njegov račun. Gore hočemo premagovati z lastno močjo. Tudi drugačni smo od tistih, ki jim vi delite odvezo in pokoro, ki grešijo, padajo na kolena in spet grešijo in ki hodijo po vaših poteh v gore Ne morete nam zameriti, če gremo naprej. Kjer je volja, tam gre naša pot. Tudi to priznam, da smo predrzni, zakaj le tisti, ki se zna žrtvovati, je velik in se mu pokori usoda! Steno osvoji le pogum! Nevarnosti iščemo! Ker jih ljubimo! Ljubimo pa jih zato, ker nas napravijo močnejše! Ali je morda to greh? Je to mar komu v škodo! Vi nas ne boste nikoli razumeli, ker so vas vzgajali, da padate na kolena. Pred bogom, pred gospodarji in pred usodo!«
»Počasi, Jug!» je Aljaž presekal Jugovo govorjenje. Z namrščenimi obrvmi in strogim glasom je rekel: »Meni nimaš kaj očitati! Nikoli nisem upognil kolena pred ljudmi! Klečal pa sem pred bogom in pred usodo tudi! Ne izzivaj usode! Nesrečni ljudje ste, ki iščete smrt… pa vas bo našla sama …«
»Zakaj nas strašite? Smrt je človekova usoda. Našla bo tudi tiste, ki je ne iščejo v steni… župnik, raje se spomnite tistih milijonov, ki so obležali po blatnih strelskih jarkih Evrope, ki so jih zmaličile granate in prebodli bajoneti. Koga so izzivali? Ali pa mislite na tiste, ki jih pobere posedanje po beznicah in nacejanje z alkoholom! In na tiste, ki umro pod slabo roko zdravnika; ki jim poseka politika glave; ki jih razžro spolne bolezni, ki si, naveličani zmede na svetu, sami nataknejo zanko za vrat in se obesijo!«
