Gorski reševalci so sklenili leto

Železar, 22. februar 1974

V petek, 15. februarja, so se v zgornjih prostorih Kazine zbrali jeseniški gorski reševalci in v delov­nem vzdušju, kakršnega so vajeni predvsem na gorskih poteh in v str­mih stenah, obračunali s svojim de­lom v preteklem letu. Ko smo poslušali poročilo načelnika Jožeta Makovca, so se pred nami vrstile slike, ki so jasno ponazarjale, da je v gorski reševalni službi na Jesenicah veliko narejenega, čeprav ne more­mo biti popolnoma zadovoljni, saj vemo, da samozadovoljstvo že po­ meni stagnacijo. Te pa si reševalci ne smejo dovoliti.

GRS postaja se je v preteklem letu močno pomladila. V svoje vrste je vodstvo postaje pritegnilo mlade, perspektivne alpiniste, ki se že na kvalitetnih tečajih usposabljajo in vzgajajo v dobre reševalce, ki mo­rajo poleg moralnih kvalitet imeti tudi odlično tehnično znanje. Da so jeseniški reševalci že zelo blizu temu cilju, nam povedo dejstva, da so mladi reševalci in pripravniki uspeš­no sodelovali v žal številnih reševal­nih akcijah v naših gorah. In že smo pri planinskih nesrečah, ki postajajo po mnenju reševalcev že pravi fenomen (rešitev zaenkrat ni na dosegu roke) našega planin­stva kot družbenega pojava. S šte­vilom obiskovalcev v naših gorah raste tudi število planinskih nesreč in zato je pomembna naloga gorskih reševalcev preventivno delovanje med vsemi tistimi, ki radi zahajajo v gore. Jeseniški reševalci prirejajo ali pa se udeležujejo številnih tečajev, sodelujejo na izletih matičnega pla­ninskega društva in s svojimi pre­davanji mladim, neizkušenim lju­dem, kažejo pravilno in najbolj varno pot k gorskim vrhovom.

Pomembna sestavina v delu GRS postaje Jesenice velja opremi, ki je strašansko draga in dostopna le v sosednjih alpskih deželah. Vezanost na uvoz pa seveda še tako ogromne stroške še zviša. Reševalci sami, po svojih najboljših močeh izpolnju­jejo že rahlo izrabljeno in tudi za­starelo opremo. Ravno zaradi de­narja so se odločili, da v letošnji tekmovalni kriterij reševanja na smučiščih, ki bo v organizaciji jese­niške GRS postaje v Španovem vrhu, uvedejo novost. Tekmovalni rekvizit ne bo že tradicionalen, a zelo drag Akkia čoln, temveč lahke in zelo gibljive kanadke, široka lese­ na plošča s krivino in ročicami, s katero opravlja le en sam reševalec. Tekmovanje samo bo po­ kazalo, če bo ta predlog jeseniških reševalcev sprejela vsa slovenska gorsko reševalna srenja.

V sklopu jeseniške GRS postaje deluje tudi številčno in tehnično močan odsek vodnikov lavinskih psov, ki svoje delo usmerja po boga­tem programu, katerega cilj je čim­ bolj izpopolniti kondicijo vodnikov in njihovih štirinožnih sodelavcev. Skoraj vsako nedeljo jih vseh osem lahko srečujemo na naših planinskih poteh v Julijcih in Karavankah. Za konec pa je ostala prijetna dolžnost načelniku, da je nekdanje­ mu dolgoletnemu načelniku Ludvi­ku Zalokarju izročil zlati častni znak Planinske zveze Slovenije, pri­ znanje za njegovo pomembno delo v planinski organizaciji.

Celotni zbor pa se je spomnil tudi treh pomemb­nih jubilejev, osemdesetletnice Jožeta Čopa in šestdesetletnice Cirila Pračka in Naceta Hrovata.
Leta se odmikajo po nekem ustaljenem redu in določenih pravilih, ob vsakem pomembnejšem mejniku pa čas napolni človeka s hrepenenjem po minulih časih, ki so dokončno mimo. Toda jeseniške reševalce v takih trenutkih tolaži pogled na mlade obraze v svojih vrstah. Preprosto bi lahko temu rekli menjava generacij, toda vsaka odhajajoča zapusti dedi­ščino prihajajoči in od nje same je odvisno, kakšna je ta dediščina. Tega se stara garda jeseniških re­ševalcev zelo zaveda in prvi uspehi se že kažejo. Da pa je potrebno dela­ ti naprej in še in še, je pa vsem popolnoma jasno in v teta poglavit­nem sklepu je celoletna konferenca tudi izzvenela.

Mitja Košir

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja