Železar, 22. februar 1974
V petek, 15. februarja, so se v zgornjih prostorih Kazine zbrali jeseniški gorski reševalci in v delovnem vzdušju, kakršnega so vajeni predvsem na gorskih poteh in v strmih stenah, obračunali s svojim delom v preteklem letu. Ko smo poslušali poročilo načelnika Jožeta Makovca, so se pred nami vrstile slike, ki so jasno ponazarjale, da je v gorski reševalni službi na Jesenicah veliko narejenega, čeprav ne moremo biti popolnoma zadovoljni, saj vemo, da samozadovoljstvo že po meni stagnacijo. Te pa si reševalci ne smejo dovoliti.
GRS postaja se je v preteklem letu močno pomladila. V svoje vrste je vodstvo postaje pritegnilo mlade, perspektivne alpiniste, ki se že na kvalitetnih tečajih usposabljajo in vzgajajo v dobre reševalce, ki morajo poleg moralnih kvalitet imeti tudi odlično tehnično znanje. Da so jeseniški reševalci že zelo blizu temu cilju, nam povedo dejstva, da so mladi reševalci in pripravniki uspešno sodelovali v žal številnih reševalnih akcijah v naših gorah. In že smo pri planinskih nesrečah, ki postajajo po mnenju reševalcev že pravi fenomen (rešitev zaenkrat ni na dosegu roke) našega planinstva kot družbenega pojava. S številom obiskovalcev v naših gorah raste tudi število planinskih nesreč in zato je pomembna naloga gorskih reševalcev preventivno delovanje med vsemi tistimi, ki radi zahajajo v gore. Jeseniški reševalci prirejajo ali pa se udeležujejo številnih tečajev, sodelujejo na izletih matičnega planinskega društva in s svojimi predavanji mladim, neizkušenim ljudem, kažejo pravilno in najbolj varno pot k gorskim vrhovom.
Pomembna sestavina v delu GRS postaje Jesenice velja opremi, ki je strašansko draga in dostopna le v sosednjih alpskih deželah. Vezanost na uvoz pa seveda še tako ogromne stroške še zviša. Reševalci sami, po svojih najboljših močeh izpolnjujejo že rahlo izrabljeno in tudi zastarelo opremo. Ravno zaradi denarja so se odločili, da v letošnji tekmovalni kriterij reševanja na smučiščih, ki bo v organizaciji jeseniške GRS postaje v Španovem vrhu, uvedejo novost. Tekmovalni rekvizit ne bo že tradicionalen, a zelo drag Akkia čoln, temveč lahke in zelo gibljive kanadke, široka lese na plošča s krivino in ročicami, s katero opravlja le en sam reševalec. Tekmovanje samo bo po kazalo, če bo ta predlog jeseniških reševalcev sprejela vsa slovenska gorsko reševalna srenja.
V sklopu jeseniške GRS postaje deluje tudi številčno in tehnično močan odsek vodnikov lavinskih psov, ki svoje delo usmerja po bogatem programu, katerega cilj je čim bolj izpopolniti kondicijo vodnikov in njihovih štirinožnih sodelavcev. Skoraj vsako nedeljo jih vseh osem lahko srečujemo na naših planinskih poteh v Julijcih in Karavankah. Za konec pa je ostala prijetna dolžnost načelniku, da je nekdanje mu dolgoletnemu načelniku Ludviku Zalokarju izročil zlati častni znak Planinske zveze Slovenije, pri znanje za njegovo pomembno delo v planinski organizaciji.
Celotni zbor pa se je spomnil tudi treh pomembnih jubilejev, osemdesetletnice Jožeta Čopa in šestdesetletnice Cirila Pračka in Naceta Hrovata.
Leta se odmikajo po nekem ustaljenem redu in določenih pravilih, ob vsakem pomembnejšem mejniku pa čas napolni človeka s hrepenenjem po minulih časih, ki so dokončno mimo. Toda jeseniške reševalce v takih trenutkih tolaži pogled na mlade obraze v svojih vrstah. Preprosto bi lahko temu rekli menjava generacij, toda vsaka odhajajoča zapusti dediščino prihajajoči in od nje same je odvisno, kakšna je ta dediščina. Tega se stara garda jeseniških reševalcev zelo zaveda in prvi uspehi se že kažejo. Da pa je potrebno dela ti naprej in še in še, je pa vsem popolnoma jasno in v teta poglavitnem sklepu je celoletna konferenca tudi izzvenela.
Mitja Košir
