Plezalni vrtec — »Belvi«

Lojze Budkovič se še danes živo spominja časov, ko je v jugovzhodnem podnožju Malega Grada začel nastajati plezalni vrtec Belvi (danes plezališče Bellevue). Tam, kjer je bil nekoč opuščen kamnolom iz obdobja gradnje bohinjskega predora, so leta 1973 mladi alpinistični navdušenci našli svoj prvi pravi poligon. Najprej so se lotili položne stene, ki je bila dovolj prijazna za učenje, a dovolj resna, da je zahtevala spoštovanje. Pod njo je stal odličen balvan — tisti, ki danes nosi skulpturo gamsa pri čolnarni, potem ko ga je župan Kramar prestavil na novo mesto.
Po Budkovičevih besedah so fantje postopoma očistili tudi druge stene in balvane. Na vrhu položne stene so zabili nekaj klinov za varovanje, a smeri same niso bile opremljene. Le v desnem, zahtevnejšem delu je viselo nekaj dodatnih klinov. Oprema je bila skromna: plezali so v planinskih čevljih Alpina, saj si kot dijaki in študenti niso mogli privoščiti plezalk. Uporabljali so vrvi Edelrid, ki jih je takrat začel uvažati Slovenijašport, kmalu pa so si omislili še Cassinove pasove. Za kline so služili celo stari kolesarski obroči. Belvi je bil tudi prostor za brezskrbno poplezavanje po balvanih, brez vrvi in brez pretvarjanja — samo skala in mlade roke, ki so iskale oprime.

Tine Mihelič: Zgodbe o bohinjskem alpinizmu pač ni težko splesti, saj se ne dogaja na primer kje v Panoniji. V taki alpski dolini, kot je Bohinj, kjer je vse skupaj en sam breg ob znoju, tako veličastne gore, kot je naš Triglav, je alpinizem nekaj saumevnega – kot neke vrste naravni pojav. Res je bohinjski alpinizem star natanko toliko kot slovenski, in če štejemo kot rojstvo alpinizma vzpon na najvišjo goro neke dežele, je bohinjski alpinizem celo starejši od evropskega – Mont Blanc je bil osvojen osem let za Triglavom. Kar zadeva alpinizem, smo torej Bohinjci ne samo v Evropi, ampak celo pred njo! …

Kot pripoveduje Budkovič, so bili sprva samorastniki, a na priporočilo Joža Miheliča so se priključili AO Radovljica. Leta 1975 so štirje iz skupine opravili preizkus za alpiniste pod budnim očesom načelnika Blaža Cvetka. Izpiti so potekali prav v njihovem plezalnem vrtcu. Istega leta je nastala AS Bohinj, ki je delovala pod okriljem radovljiškega odseka.
Leta 1976 je v zgornji dolini pod patronatom AO Jesenice zaživela še AS Pršivec. Povezovanje je bilo hitro in naravno, zato so konec leta 1977 združili moči v AO Bohinj, ki je postal osrednja točka bohinjskega alpinizma.
Belvi pa je živel naprej. Nove generacije so opremile nove smeri, razširile dejavnost na druga plezališča in v dolino prinesli nov utrip. Budkovič rad pove, da je danes lepo opazovati živahno dogajanje mladih plezalcev, ki se tam zbirajo, trenirajo in odkrivajo skalo — tako kot so to počeli oni pred desetletji.
Plezalni vrtec Belvi tako ostaja prostor začetkov, spominov in neprekinjene tradicije, ki se v Bohinju prenaša iz generacije v generacijo …