Zgodbe o bohinjskem alpinizmu pač ni težko splesti, saj se ne dogaja na primer kje v Panoniji. V taki alpski dolini, kot je Bohinj, kjer je vse skupaj en sam breg ob znoju, tako veličastne gore, kot je naš Triglav, je alpinizem nekaj saumevnega – kot neke vrste naravni pojav. Res je bohinjski alpinizem star natanko toliko kot slovenski, in če štejemo kot rojstvo alpinizma vzpon na najvišjo goro neke dežele, je bohinjski alpinizem celo starejši od evropskega – Mont Blanc je bil osvojen osem let za Triglavom. Kar zadeva alpinizem, smo torej Bohinjci ne samo v Evropi, ampak celo pred njo!
Vsi vemo, da se je bohinjski alpinizem rodil leta 1778, na dan, ko so naši slavni “štirje srčni možje” – Luka Korošec, Matija Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer kot prvi stopili na vrh Triglava. Vemo tudi, da je vzpon vzpodbudil duh razsvetljenstva, ki je v tistem času v ljudeh zbudil zanimanje za naravo. No, v Bohinju so narava v glavnem hribi in vzpon na najvišjo goro je imel v sebi neko nujnost. Seveda so vrli možje poznali hribe že prej, ampak samo do višin, kjer so lahko gorski svet izkoriščali kot pastirji, lovci, rudarji, drvarji in podobno. Prav v času razsvetljenstva pa je človek začel odkrivati tudi nekoristno. Ravno v tem pa je srž alpinizma. Bližali so se časi, ko je človek v gorskem svetu odkril nove vrednote: lepoto, mik odkrivanja neznanega in končno tudi športno komponento, ki je pogojevala razvoj alpinizma, da so ljudje segali po vedno zahtevnejših vzponih. Treba je priznati, da je prvi vzpon na Triglav ostal do danes največje in najbolj odmevno dejanje bohinjskih alpinistov, in težko ga bo preseči. Ampak to je čisto razumljivo, saj je Triglav samo eden.
Vsaj 100 let po osvojitvi, vse do takrat, ko so Triglav okovali v železje, je pomenil vsak vzpon na vrh alpinistično dejanje. To je bila klasična zlata doba gorskih vodnikov. Ta poklic se je v 19. stol. močno usidral v poprej samotnih vaseh ob znožju velikanov. Tako so v Chamonixu vodili na Mont Blanc, Charleti, Simondi, v Zermattu na Matterhorn, Taugwalderji, Zurbriggni, v Cortini na dolomitske ostrice, Dimai, Innerkoflerji pri nas v Trenti, Komaci, Tožbarji, Kravanje, v, Bohinju pa na Triglav, Korošci, Kosi, Rožiči, Škantarji… Najemali so jih zvečine razumniki in znanstveniki, na primer Baltasar Hacquet, grof Hohenwart, Valentin Vodnik, Karl Zois. Iz tistih pionirskih časov je v izročilu ohranjen prisrčen zapis, ki ga je na vrhu Triglava pustil Jakob Dežman leta 1808: “Moj narveči vesele je na gorah.” Ali je mogoče lepše izraziti skrivnostno silo, ki nas vleče v gore? Naj povem kot zanimivost, da je bila v tistih časih vodniška obrt nekakšno družinsko podjetje, ki je prehajalo iz roda v rod. Ta tradicija se je v Bohinju ohranila do danes. Tako so v Bohinju vedno plezale bratovske naveze, pa tudi cele familije, ki so se jim kdaj pa kdaj pridružile še žene in otroci. Staroslavnim Korošcem in Škantarjem so vse do danes sledili Ceklini, Lapajneti, Budkoviči, Arhi, Žmitki, Šurci, pa Medjeve punce in seveda tudi mi Miheliči.
Po tem, rekel bi junaškem obdobju bohinjskega alpinizma pa je ta dejavnost v Bohinju za nekaj desetletij zaspala. Sto let po osvojitvi Triglava se je pričelo obdobje organiziranega gorništva in, glej, glej, tudi to se je pričelo v Bohinju. Leta 1872 se je okrog srenjskega kaplana Ivana Žana zbrala skupina Triglavski prijatelji, ki je bila nekak zametek SPD, to pa je bilo ustanovljeno leta 1893. Društvo je imelo sprva močan narodno buditeljski značaj, saj se je postavilo po robu ponemčevanju naših gora. Alpinistične dejavnosti pa društvo ni gojilo, nasprotno: z gradnjo številnih koč in poti je vzpone na Triglav in na mnoge druge vrhove tako olajšalo, da so postali dostopni praktično vsakomur. To je seveda povzročilo zaton poklica gorski vodnik. Ni treba posebej omeniti, da je v tem času planila čez bohinjske gore tudi krvava vihra prve svetovne vojne.
Po njej se je v slovenskih stenah pričel razvoj sodobnega alpinizma, kot ga pojmujemo danes. V njem pa Bohinjci sprva niso sodelovali. Pobudo so prevzeli člani alpinističnega kluba Skala, v stenah Julijcev pa so plezali največ ljubljanski in jeseniški plezalci. V Bohinju podružnica Skale ni prav zaživela. Moram pa pripomniti, da je bil dolgoletni predsednik Skale Bohinjec – prof. Janko Ravnik. Znano je tudi, da iz Bohinja izhaja rod Čopovega Joža bohinjske gore, list pa je še eden izmed vrhunskih alpinistov jeseniške šole – Janko Šilar. No, to posojanje kadrov so nam Jeseničani precej let kasneje vrnili: v Bohinju, je pognal korenine eden vodilnih plezalcev iz petdesetih let, Tone Zupan (moj prvi plezalski učitelj).
Proti koncu skalaškega obdobja – po letu 1936, pa je v Bohinju vendarle zrastla skupinica navdušencev, ki so bili prvi bohinjski alpinisti v sodobnem smislu. Bili so samorastniki in samouki, a so vendar premogli toliko navdušenja in ustvarjalnosti, da so pustili v bohinjskem alpinizmu trajno sled. Vodilno navezo so takrat sestavljali Fužinarji: Franc Ceklin, ki je bil sploh gonilna sila, pa njegov bratranec Martin in Valentin Stare. Bohinjske stene, ki sicer ne morejo tekmovati s slavnimi prvaki Julijskih Alp, kot so stene Triglava, Špika ali Travnika, so bile takrat nedotaknjene. Omenjena trojica je v letih pred drugo vojno dobesedno orala ledino. Preplezali so stene Debelega vrha in obeh Tičaric, močno pa so se zagnali v hribe tudi pozimi, v glavnem na smučeh. Na Bistrici pa sta v tistih letih delovala še dva alpinistična zanesenjaka: brata Slavko in Viktor Budkovič. Zlasti Viktor (v roke mi je prišel njegov planinski dnevnik) je bil neverjetno aktiven in je podolgem in počez prelazil vse bohinjske hribe, pa tudi Julijce v celoti, pri čemer se ni ustrašil solo vzponov po plezalnih smereh do tretje stopnje.
Po drugi vojni pa se je vse začelo znova. Marsikaj je bilo treba obnoviti in težko je bilo zbrati toliko moči, da bi se v prostem času zagnal v hribe. No, Ceklinov in Štrosov s Fužine sta še vedno neutrudno hribolazila pa tudi Slavko Budkovič še dolgo ni odnehal. Pridružil se jim je generacijski vrstnik – moj oče, in skupaj so napravili marsikatero za tiste čase prav drzno turo. Na Bistrici se je takrat formirala družbica predrznih mladeničev, v katero so spadali Lužanov Janez, Laudanov Franci, Pršetov Stanko in Štokalov Martin saj ne zamerite, da jih predstavim kar po domače. Jaz se jih dobro spominjam, saj se jim je pogosto pridružil moj oče, jaz pa še otrok, sem jih neizmerno občudoval, kadar sem jih videl odhajat v hribe. V tistih siromašnih časih je bila oprema za v gore tako primitivna, da so dobesedno nosili glavo naprodaj. Mislim, da je pravi čudež, da so preživeli vsa izzivanja tudi Laudanov Franci, ki je nekoč padel čez vso zaledenelo severno strmino Črne prsti. Spominjam se svojega očeta, kako je nekoč pozimi prišel s Triglava z groznimi bolečinami – slep od oftalmije, saj ni premogel primernih očal. To je bila težka revščina, kar zadeva opremo, premogli pa so tisto pravo navdušenje. Delovali so zvečine v Spodnjih gorah, kjer so preplezali nekaj nedotaknjenih sten, tam okoli Škrbine in Podrte gore. Posebno intenzivno so hodili v gore pozimi. Ta skupina je v okviru na novo ustanovljenega PD BB leta 1954 osnovala tudi AO, ki pa nekako ni prav zaživel enako kot njegova obnovitev leta 1960, ob kateri sem imel prste vmes tudi jaz. V ta čas spada tudi ustanovitev postaje GRS, ki je v našem kotu seveda nujno potrebna in seveda deluje vseskozi. Žal ima dosti dela.
V tistem času je plezalski šport na slovenskem hitro napredoval in od 60-tih let naprej pričel loviti priključek k svetovnemu. V tem razvoju sva nekčasa kot edina Bohinjca kolikor toliko uspešno sodelovala le midva z bratom Jožom. V šestdesetih letih začuda v Bohinju ni bilo pravega zanimanja za plezanje, častne izjeme pa so bili ob nama z bratom Holzbauerjev Joža, Bijolov Brane in Budkovičev Tomaž, s katerima smo skupaj opravili nekaj za tiste čase prav dobrih vzponov. Sicer pa sva se z bratom zaradi pomanjkanja ustreznih soplezalcev pridružila drugim plezalskim klubom. Vendar sva vseskoz čutila pripadnost domačemu Bohinju, kar sva ponazorila z lepo, zahtevno in še danes priljubljeno smerjo v Triglavski steni, ki se imenuje Bohinjska smer.
Do preporoda je končno prišlo sredi sedemdesetih let. Takrat se je na Bistrici pojavila skupina mladeničev, ki jo je za hojo v gore v šolskem planinskem in foto krožku navdušil moj oče. Želeli pa so se preizkusiti tudi v stenah. Sestavljali so jo Budkovičevi, Arhovi, Žmitkovi, pobi pa Medjeve punce z Rovta. V dveh, treh letih so se toliko izurili, da so lahko segali že po zahtevnih vzponih. Prvenstveni zimski vzponi čez stene Tičarice, Tosca in Vršaca nedvomno spadajo v to kategorijo. Turo, ki jim jo pa res zavidam, so napravili pozimi 1976: v šestih dnevih so dobesedno obkolili Bohinj od Črne prsti po vseh grebenih čez Triglav do Viševnika. To je res prava Bohinjska magistrala!
Približno v istem času je podobno navdušenje zagrabilo tudi mlade fante v Zgornji dolini. Pod vodstvom Marka Šurca so se zbrali v AS Pršivc. Ob Marku, ki je bil gonilna sila, so največ plezali še njegova brata in Pavel Odar. Tako kot bistriški fantini so se tudi oni izkazali prave Bohinjce in v nekaj letih na drobno obdelali večino bohinjskih sten, ki so bile za tisti čas neverjetno nedotaknjene. Dve prijateljski druščini na tako majhnem prostoru pa sta se morali seveda prej ali slej združiti in tako je leta 1977 nastal AO Bohinj. Pridružila sta se jim še Janko Humar in Martin Šolar. Zdaj so bili seveda že veliko močnejđi in rezultati so hitro prišli. Najlepči sadež te združitve je bila prva zimska ponovitev Zlatorogovih polic v Triglavski steni in prvo smučanje čez Slovensko smer. To sta bila za tisti čas vrhunska podviga. Seveda so pričle tudi prve odprave v svetovna gorstva in v naslednjih letih so Bohinjci spoznali Kavkaz, Pamir, Fanske gore, Ande in Himalajo. Podrobno plezalsko obdelavo domačih sten so fantje zaokrožili z izdajo plezalskega vodnička Bohinjske stene, ki je izšel leta 1981. Večino gradiva je zbral pa tudi večino smeri je kot prvi preplezal Marko Šurc. Prav njega moramo označiti kot vodilno osebnost sodobnega alpinizma v Bohinju.
Leta 1980 pa je bohinjske alpiniste, pa ne le alpiniste, pretresla tragedija, saj sta se pri plezanju smrtno ponesrečila dva izmed najbolj aktivnih in sposobnih alpinistov, Marko Šurc in Franci Arh. Odsek te izgube nikoli ni mogel preboleti, saj je bil dobesedno obglavljen. Tako se AO Bohinj vse do danes ni povsem pobral in rezultati iz druge polovice 70-tih let so ostali nepreseženi. Vendar alpinizem v Bohinju ni ugasnil in tudi nikoli ne bo, saj je to v takem okolju nemogoče. V 80 in 90-tih letih smo bili vsi priča velikim spremembam na tem polju. Uveljavile so se nove alpinistične discipline in tehnike kot športno plezanje, plezanje čez zaledenele slapove, ekstremno smučanje in podobno. Da se je mlada generacija bohinjskih alpinistov dostojno vključila v ta razvoj, je videti že iz tega, da so prav v Bohinju pod Skalco organizirali prvi tekmovanji v športnem plezanju in plezanju čez zaledeneli slap v Sloveniji. Ker pa vse to spada že v današnji čas, jaz pa že bolj v zgodovino, bom svojo pripoved o bohinjskemu alpinizmu zaključil.
Tine Mihelič
