Primorski dnevnik, 24. februar 1974
»Ti pripadajo vam! Te obžalujte! Če omahne v smrt plezalec, omahne častno in pokaže drugim pot v višine. Jaz se ne bojam smrti, ker vem za cilj!«
»Samo misliš, da veš za cilj! Ne veš pa za pot do njega. Begaš, kot mnogi drugi, in lažeš kot vsakteri, ki pravi, da se smrti ne boji! Ne bom se prepiral z vami! Bog se vas usmili! Zapomni pa si, Klement Jug! Triglavska stena je bolj trda ko tvoja glava! Ugnali ste me. Ne bom postavil pod steno mitnice in ne bom vam branil plezanja. Kar obožujte nevarnost, toda zapomnite si, kaj pravi ljudski pregovor: Kdor nevarnost ljubi, se v njej tudi pogubi! Klement, ali ti, Čop, če se bo kateri od vaju ubil, ga bom z lopatico nasekal po riti, preden ga bom pokopal! Toda pokopal ga bom lepo, kot se spodobi kristjanu, čeprav ste pogani! Pogani!« je ponovil in zažugal z roko.
Družba se je krohotala, vendar jim je smeh zastajal v grlu, težak kot kamenje…
Zastori megle so se nekoliko razmaknili. Kot bi visele iz vesolja med nebom in zemljo, so se zalesketale pečine Triglava.
Pozno popoldne je potegnil krivec, raztepel megle in razgalil steno. Dobra volja se je vrnila med plezalsko druščino. Zadnji, rahli sončni žarki so oblili snegove ledenika, ko so vsi prirojili na plano.
Jug je stopil k Čopu in mu rekel tiho: »Rad bi govoril s teboj na samem!«
Napotila sta se pod steno. Šla sta skozi redek bukov gozd, kjer je trepetalo od dežja umito listje, in se spustila v korito k naraslemu potoku.
»Povej mi odkrito, Čop, ali sem ga kaj preveč, Aljaža? Sem ga morda užalil?«
»Nič ga nisi preveč. Povedal si mu, kar mislimo vsi. On pa je povedal to, kar o nas mislijo drugi, tisti, ki nas imajo za norce in samomorilce. Aljaž ni zamerljiv. Svoje vernike rad ozmerja s prižnice, a je tudi pripravljen marsikaj slišati od njih. Dober in mehek je, rad nas ima in boji se za vsakega posebej. Veš, Gorenjci smo trdi in nimamo dlake na jeziku. Tudi skala je hrapava. Aljaž pa pove, kar misli.«
»Vidiš, to mi je všeč. Malo ljudi govori resnico. Toda, samo tako lahko uredimo medsebojne odnose v taki meri, da se lahko prenašamo. Zoprni so mi lizuni, hinavci in blebetači, kakršnih najdeš največ pri Lahih. Na žalost jim mnogi nasedajo, čeprav bi nam, Slovencem, najraje spili kri in nas zrinili z naše lastne zemlje. To čutim vsak dan bolj, kadar grem na ono stran .. Veš, na Otlici imam dekle, pa mi pove, kako se vtikajo vanjo in kakšni so do naših ljudi. Ta meja mi gre na živce. Kadarkoli se vzpnem na kakšen mejni vrh in se zazrem čez Sočo, me vedno zaboli v srcu… Kako daleč onkraj segajo naši grobovi …«
Joža pa se je spomnil Tince, kako je s težkim srcem odpotovala nazaj. Pisala mu je pismo, ki ga je nosil s seboj. Vsak dan ga je prebral .. »Joža bilo je nepozabno, čeprav najprej strašno in skoraj nemogoče, še pridem…«
»Tudi jaz imam dekle onstran meje, na Koroškem,« mu je zaupal. »Veš, Nemci pritiskajo naše še bolj kakor Lahi.«
Oba je težila rana razcepljene zemlje, krivične odločitve velikih, negotova usoda malega naroda, ki je stopil na pot, da se po stoletjih osvobodi tujih vplivov in zaživi po svoje. Dekleti sta imeli onkraj meje in pred obema je bila stena, segajoča do neba, ki sta jo hotela osvojiti vsak na svoj način, pripravljena tvegati do skrajnosti, zato sta slutila in vedela, da sta nekje zaveznika in tekmeca. K istim ciljem sta šla vsak iz svojega izhodišča. Eden z mislijo in strastjo, drugi z nagonom in slo po dejanjih.
»Le kaj ima Jug za bregom,« je razmišljal Čop. »Pa ne, da bi me za jutri povabil s seboj v steno? Morda se je odločil za kakšno novo smer v zahodnem stebru, tam, kjer še niso plezali Nemci.« Ozrl se je proti skalam, ki so bile še deviške. Na robovje je lila vijoličasta svetloba poznega sonca in nad Sfingino glavo je krvavo žarelo oko trudnega dneva, ki je naglo gasnil. Na goličavi, kjer se je svet odprl in so se pred njima razprostrla skledasto razjedena snežišča plazov in plazišč pod steno, sta se usedla na požgane korenine zadušenega ruševja, med borne šope trav in se zazrla v steno. Ob temačnem vznožju velikega žrtvenika z ožarjenim vrhom ju je objela tišina s svečanim in obenem domačim vzdušjem, ko se srce odpre srcu, ko človek nima skrivnosti in ne predsodka pred sočlovekom.
»Veš, Joža, sedaj se že dovolj poznava. Mnogo sem slišal o tebi, skupaj sva plezala; tudi ti si marsikaj slišal o meni od ljudi, ki se zanimajo za naju. Veš, večkrat sem mislil nate. Delavec, železar si, z žuljavimi rokami. Jaz pa sem profesor filozofije. Od takšnih, kot sva midva, je odvisna naša usoda. Zdaj to ni tako važno, v gorah sva in morava se pogovarjati o istem cilju, da bi ostala prijatelja. In se še bolje spoznala. Ne bo težko. Izlegla sva se iz istega gnezda. Moji so si v potu svojega obraza služili vsakdanji borni kruh, tvoji prav tako. Ne meni ne tebi ni bilo življenje posuto z rožicami in nama nikoli ne bo. Hodila sva in bova po trnovi poti. Nič nama ni bilo podarjenega. Za vse se bo treba boriti in vse plačati. Takšni, kot sva midva, so na žalost v manjšini. Na cesti srečujem drugačne ljudi. Vidim jih na shodih, poslušam jih v kavarnah in gledam jih včasih tudi pri delu. Na čelu se jim pozna pečat lenobe! V očeh izraz zaspanosti ali prikrite zavisti… Nič prave volje do življenja. Ali ti ljudje vedo, kaj je krivica? Kaj hočemo, kam gremo? Kje je pot k pravičnosti? Malo jih je, ki to vedo. Vidiš, tvoje žuljave roke, tvoj pogled, tvoji gibi, tvoj glas mi razodevajo drugačnega človeka. Meni sorodnega. Zaslutil sem, da si eden od tistih, ki kaj zmore. Prav je, da me malo bolje poznaš. Midva se bova v teh gorah nenehno srečavala. Jaz ne morem živeti s hinavščino v srcu. Mislil sem si, s tem človekom združiva moči in preplezala bova vse do nemogočega! Ko si mi prvič stisnil roko, da so me zaboleli vsi členki, sem se nenadoma ob tebi počutil šibek. Jaz, ki hočem biti močan! Mislil sem, da dobro plezam, saj sem v dokaj nemogočih okoliščinah reševal svoje tovariše, ki sem jih vsestransko prevladoval. Toda ko sem tebe gledal plezati v Slovenskem stebru, sem si dejal: Klement, ne manjka ti volje in ne pameti in tudi poguma ne. Vendar tako kot Čop najbrž ne boš nikoli plezal Naj te ne prevzame ta hvala. Od mene ne dobi nihče niti mrvice priznanja, če ga krvavo ne zasluži.«
Čop se je začuden zagledal v njegove svetle in čiste oči, kjer ni bilo kotička za laž. Sledil je njegovi misli in skušal dojeti, zakaj mu vse to pripoveduje. Dobro mu je delo, da mu človek, ki med mlado inteligenco žari kot meteor, daje tako visoko priznanje. O sebi ni niti razmišljal, kaj pomeni, in vsaj zavestno se ni primerjal z drugimi.
Jug je malo pomolčal, potem pa je sklenil koščene prste na kolenih. »Zanima me, če bi ti plezal z menoj.«
Čop je, ne da bi razmišljal, z obrazom, žarečim od veselja, odgovoril: »Seveda bi. čutim, da se nate lahko zanesem. Vrv mora vezati plezalca predvsem od srca do srca. Če tega med dvema ni, je bolje, da se ne navežeta.«
