Primorski dnevnik, 26. februar 1974
Jugu so zažarele oči: »Hvala ti za zaupanje. Morda boš presrečen, pa ne bodi užaljen: midva ne moreva plezati skupaj. Vsaj ne za cilje, ki jih gojiva zase nekje na dnu, da drugi ne vedo in morda niti ne veva zanje.«
Joža so te besede razočarale. Nehote je pomislil, da profesor filozofije in železar pač ne spadata skupaj. Z glasom, ki je izražal užaljenost, je odvrnil: »Ali mar nisem dovolj dober za tvoje cilje?«
Juga je njegova prizadetost vznemirila. »Joža, ne razumi me napak. Zato sva prišla sem pod steno, se pomeniva. Nisem ti še povedal vsega. Ne preslab, temveč predober plezalec si za mojo navezo.«
Čopu se je obraz zvedril in usta so se mu razlezla v nasmeh, da se je pokazala vrsta močnih belih zob. Segel si je z rokami v skodrane lase in dejal: »Kako praviš? Predober?!«
»Da, predober!«
»To mi boš moral razložiti bolj natanko, da ne bom mislil, da se norčuješ iz mene. Sicer ti bom premikastil vse kosti!«
»Ne bo treba. Povedal ti bom. Prej pa boš ti meni odgovoril na nekaj vprašanj. Si že razmišljal, zakaj hodiš v gore in zakaj plezaš?«
»Zakaj? Zato, ker gore so… V njih se znajdem. Stena me mika, ker me izziva, se mi upira. Zato jo skušam preplezati. Preplezam, ker me to veseli. V gore pa hodim zato, da se vzpenjam v vrhove in da na njih pozabim na dolino. Rad imam rože, drevje, živali… V dolini garam, da lahko tu živim, kot mi godi!«
»Vidiš, pri meni je vse to bolj zamotano. In tudi pri tebi je, le da še nisi začel odmotavati. Čim višje stoji človek v svojem duhu, tem bolj se ukvarja sam s seboj. Nekaj hoče iz sebe napraviti. In če nekaj napravi iz sebe, koristi vsemu človeštvu. Gore in stene so zato, da se dvigneš v njih in nekaj postaneš. Moje geslo ´živi nevarno` je tvoj način življenja. Ti prihajaš od ene nevarnosti, od dela pri stroju, v drugo nevarnost. Toda oboje te dviga. Nevarnost lušči z nas slabost. In nas kali, kakor jeklo ostrino, Čop, saj me razumeš; hočem biti ostrina! Hočem biti boljši in popolnejši od drugih! Nočem biti umazan in tako neumen, kot so nekateri ljudje. Delo iščem in najdem tolažbo, ker jo potrebujem. V plezanju pa najdem opravičilo za smisel svojega dela. Ali čutiš, da sva si nekam podobna? Čop, zapomni si, kaj ti sedaj prerokujem: ti boš velik v gorah! Gorsko dušo imaš, eden redkih si, in jaz tudi. Malo je ljudi z gorsko dušo. Ne bom ti tega razlagal, ker vem, da čutiš, kaj mislim …«
»Nič, kar si govoril, mi ni tuje. Učen si in znaš povedati, kar misliš. Vse to čutim tudi jaz in te razumem. Ne znam tako zlagati besed kot vi, ki imate šole. Toda vem, kaj je prav in kaj ni; kaj je dobro in kaj slabo; na kaj je človek lahko ponosen In česa naj se sramuje. Ljudje so kakor drevesa. V gozdu so skoraj vsa enaka. Čim više sega v goro gozd, tem manj je dreves in tem bolj so si med seboj različna. V največjih višinah rastejo samo osamelci. Vsak zase je svoja podoba. Čim bolj jim strele to plazovi potolčejo vrhove to veje, tem globlje poganjajo korenine v dno skalovja.«
»Lepo primerjavo si povedal. Pri nama pà je še nekaj. Kakor naju nekaj veže, da sva si podobna, tako naju nekaj razdvaja, o čemer še nisi razmislil. Nekaj, zaradi česar ne moreva biti v isti navezi.»
»Res ne vem, kaj bi naju tako razdvajalo,» je dvomeče odgovoril Čop.
»Samo pomisli. Ti hočeš biti v prvi navezi in tudi jaz hočem biti v navezi. Ne ti ne jaz ne preneseva, da bi kdo od naju igral vlogo drugega. In tudi potrebe ni. Ali me zdaj razumeš? Sodi me, če sem obsodbe vreden; če sem se morda zmotil o tebi… O sebi se nisem.«
Joža se je zastrmel v tla to ni našel takoj odgovora. Med bornim, tankim macesnovim igličevjem je bila speljana steza mravelj. Ene so hitele sem, druge tja, včasih so se srečavale, se božale s tipalkami in hitele naprej. »Kdo ve, zakaj se stikajo s tipalkami?« je pomislil. »Priznam ti, Jug, da o tem še nisem razmišljal. Morda pa bi, čeprav imaš prav, lahko plezala v skupni navezi. V vodstvu bi se menjavala, vsak bi plezal en raztežaj naprej — tako plezajo nekateri Nemci — in slavo bi si delila. Nihče ne bi bil prvi in ne drugi.«
Jug je odkimal: »Midva nisva te vrste človeka. Ne ti, ne jaz. Ob tebi jaz ne morem lesti naprej to ne za teboj. Preveč te spoštujem in previsoko te cenim. Kdor bo plezal s teboj, bo po milosti prvi. Ne po naravnem zakonu boljšega. Jaz sem samoljuben in samotarski. To je moja moč in šibkost. Nekaj, kar vedno znova terja potrditev moči to podreditev tistih, ki se ob meni vzpenjajo. Tebe si v gorah ne more podrediti nihče. Ti potrebuješ samo sodelavce, s katerimi se boš dopolnjeval. In zakaj sem prav takšen. Mene si ne more podrediti nihče. Samo priključi se mi lahko.«
»Tvoja stvar, Klement. Najbrž imaš prav,» je dejal Čop in se zazrl v klinasto senco, ležečo ob grapi osrednjega stebra. Bilo je, kó da išče iz nemogočega izhod v umirajoči pokoj večera.
»Veš, Joža, v navezi morata sodelovati dva, ki lahko uskladita svoje cilje do skrajne točke. Ne le zato, ker gre za življenje. Tudi drugače. V navezi se tekma odklanja. Tu so odnosi vnaprej opredeljeni. Če tega ni, ni naveze. In ne le odnosi. Tudi odgovornost. Hvala ti, Čop, da si me razumel. Midva sva oba vodja. Vsak za svojo navezo. Dosegla bova lahko veliko. Dejanja so merilo moža, ne želje. Ko bova imela za seboj vsak zase in s svojimi plezalci dovolj prvenstvenih vzponov, se bova združila. Takrat se lahko lotiva nečesa, kar velja za nemogoče. Tudi osrednjega stebra, če hočeš!«
»Seveda hočem! Če bo hotela stena…« je prikimal Čop in vstal. Zažejalo ga je. Stekel je do potočka, ki je tiho šumljal izpod razjedenih snežišč. Zajel je snežnico v dlani in napravil nekaj požirkov. Roke si je obrisal ob irhovice in se vrnil h Klementu. Ta je stal in gledal je v zahodni steber. Skozi Luknjo je vdiral zadnji naliv svetlobe in poudarjal navpičnico stene. Duša mu je gorela v ljubezni do nemogočega in se topila v sli po neznanem. Skoraj žal mu je bilo, da je odvrnil prijatelja. Nenadoma je začutil, da ni povsem prepričan, če je napravil prav. Nekoliko ga je zmedel njegov predlog, da bi si delila nevarnost prvenstva to slavo. Morda bi bila že sedaj kos temu stebra, ki se ga še ni dotaknila človeška roka? Kdo ve, kakšno moč bi porodila kombinacija njegove pameti in strasti z nagonom, navdihom ter neverjetno močjo železarja?
Joža se je vrnil, Klement pa še ni odlepil oči od zahodnega stebra. V obraz se mu je zarisala napetost, beseda mu ni šla iz ust. Zato ga je Joža zmotil z vprašanjem: »Ali spet gledaš, kje bi izpeljal smer v stebra?«
»Uganil si. Ne veš, kako rad bi preplezal zahodni steber. Najraje sam. Vem, da ga zdaj razen tebe ni sposoben nihče preplezati…«
»To je tvoj steber, Klement. Jaz se ga ne bom lotil, doklej ne boš ti poizkusil ali odnehal. To mi lahko verjameš.«
