Primorski dnevnik, 27. februar 1974
»Hvala ti, Joža. Dobro je, če ima človek tekmeca, ki je prijatelj in ne sovražnik.«
Joža se je nasmehnil. »Bodimo ljudje. Za vse je dovolj sten, nepremaganih smeri in vrhov. Za vse!«
»Prav imaš. Vrhov in sten je dovolj, samo nas je premalo, nas, ki hočemo dvigati sebe, ki ne prenesemo zadušljivosti in gnilega ozračja doline… Pa pustiva to. Važno je, da sva se razumela. Nekaj bi te prosil. Mož si in upam, da boš držal besedo. Želim, da ta pogovor ostane med nama kot da ga ni bilo nikoli, dokler ne bomo v tej steni premagali glavnih smeri.«
»Tu imaš roko,« je rekel Joža. »Stena naj mi bo priča: kot, da ga nikoli ni bilo!«
Po hribovsko sta potresla dlani, da je bolj veljalo. Proti koči sta se napotila šele, ko je steno zagrinjal mrak in so se prižgale prve luči. Nad Škrlatico je vzšel mesec, tenak oguljeno rebro poginule živali.
V skrivenčenih vejah macesnov, v zakrnelem bukovju in v ruševih grmih je ždela noč. V planinskem domu so se začele prižigati luči. Tišino pod svodom bleščečih zvezd je zmotilo prebujanje. Nekdo je trdo udaril z okovanko ob stol, drugemu so zarožljali klini, v kuhinji so kuharice prestavljale lonce in kadil se je krop, pripravljen za čaj za zgodnje goste.
Župnika Aljaža je prebudilo ropotanje. Pogledal je skozi okno. Uzrl je košček jasnega neba in pod njim beli del stene. »Se že odpravljajo«, je pomislil. Nič jim ni zalegla pridiga, poganom, prav nič! Pa kako naj bi zalegla pri teh kozlih, ko ga še njegove ovčice v dolini ne poslušajo! Saj kdor se ne boji pekla, se tudi boga ne… Naj gredo in poskusijo. Morda pa imajo le prav… a četudi imajo, jim mora oporekati… da jih vsej malo zavre, če že ne gre drugače.« Na tihem je bilo tudi njemu bolj prav, da bi oni osvojili v steni nove smeri pred Nemci. O Nemcih je vedel, da po stari navadi ne bodo odnehali, če se pobijejo ali ne. Prav gotovo jim še ni dovolj novih smeri v Triglavski steni, čeprav imajo sami dosti gora… Obrnil se je, zaprl oči in poskušal nazaj zaspati.
V jedilnici so se okoli velike mize zbrali »skalaši«. Nekateri so sedeli, drugi pa so kar stoje pili čaj, grizli kruh ali pa se mastili s slanino. Kot so bili zvečer zgovorni in šaljivi, so bili zdaj resni in redkobesedni. Senca stene, kamor so bili namenjeni, je že padla mednje. Plezalce, ki so skupaj odšli pod steno, je pozdravljalo hladno jutro. Nad njimi so se dvigale sprane pečine, čevlje so jim močile rosne trave. Ptice so pele hvalnico luči. Prižigala se je na vzhodu in se razkošno blaga razlivala v čisto nebo. Žgolenje jih je spremljalo, dokler ni izginilo drevje, potem pa so se znašli med sencami snežišč v podnožju stene.
Dr. Klement Jug in zdravnik Kajzelj sta se namenila v grapo zahodnega stebra raziskovat, kaj vse skriva višina in kako bi se dalo ukaniti na videz neprehodne skalne plošče, ki so kmalu nad vstopom v steber zapirale pot. Pred domom je Joža dal Jugu štiri kline. Branil se jih je, saj je najraje plezal, ne da bi mnogo zabijal, vrv pa mu je rabila predvsem za to, da je varoval tovariša. Pa jih je vseeno vzel. Za »skalaše» jih je v železarni iz odpadnih vzmeti koval Jožev prijatelj Tomaž.
Kajzelj in Jug sta molče plezala nekaj raztežajev v mrzlo, od plazov in kamenja ter vode zlizano grapo. Dvigala se je vse pod trup Sfinge v težko preplezljivih skokih, korito pa je bilo napolnjeno s skledastimi snežišči, posejanimi s kamenjem, odpadlim od stene. Med plezanjem Jug ni govoril. S soplezalcem se je sporazumeval v skopih, kratkih besedah, ki so zvenela kot povelja. Navadno je plezal sam, zato ni nikomur zlepa zaupal in pustil, da bi plezal pred njim. Če je bil prvi, se je počutil, da obvladuje položaj in je usoda podviga v njegovih rokah. To je zmanjševalo odgovornost in ambicije soplezalcev. Zaradi duhovne premoči so se mu navadno podrejali tudi tam, kjer bi bili lahko podpirali prvega v navezi. Klement se je v duši pripravljal na obračun z zahodnim stebrom. V glavi mu je dozorel načrt, da bo izpeljal čez steno prvenstveno smer, težavnejšo, kot jo imajo Nemci. Tudi tokrat so ga, kot že nekajkrat, nevisoko zaustavile hude ovire, gladke plošče in previsi. Ni vedel, če bo šlo naprej. Ali naj gresta nazaj? Na tihem mu je bilo žal, da je zavrnil Čopa. Ko mu je ta izročal kline, je bral v njegovem glasu žalost. Medtem ko je na polici ovil vrv okoli skalnega rogla in varoval Kajzelja, se je oziral po steni. Misli so mu jadrale v minulost. Dovolj je samotaril in proučeval svoje nagonske in razumske reakcije v steni, v snegu in ledu. Preplezal je vse, kar je bilo poznanega v Kamniških Alpah. Te so mu bile iz mesta mnogo bližje. Zdaj pa so ga privlačili vrhovi v Julijcih. Malo jih je bilo, ki jih še ni naskočil. S pohodi in plezanjem je v nekaj letih okrepil svoje od bolezni in pretiranega študija oslabelo telo, da je postalo pokorna celota mišic, povsem podrejenih njegovi volji. V kratkem času je izoblikoval in napisal svoj nazor o alpinizmu, s katerim je potegnil za seboj skoraj vso mlado gardo plezalcev, ki ni bila nagnjena k prevelikemu razmišljanju ter je sledila njegovim besedam in vzorom. To ga je navdajalo z odgovornostjo. V steni so pela kladiva. Bilo je slišati zven klinov, v tišino so odmevali vriski iz različnih smeri, želel je sreče plezalcem, ki so bili v Slovenskem in Nemškem stebru, pa tudi planincem, ki so se po nadelanih poteh vzpenjali proti ožarjenemu vrhu Triglava. Nanju je strmela Sfinga. Steber je bil trši oreh, kot si je mislil. Najti bo moral tovariša, ki bo zmogel in tvegal na najtežavnejših mestih vsaj toliko kot on. Zdaj je bil prepričan, da stebra ne bo zmogel sam, če ne odkrije kakšnih drugih prehodov.
Plezanje v grapi so jima zaustavljala strma snežišča s trdim, zlizanim, skledastim snegom. Morala sta uporabljati cepin. Nehote se je spomnil samotnega vzpona na Jalovec, ko mu je na povratku na takem snegu spodrsnilo in je padel v razpoko. Ko se je zdramil iz nezavesti, je najprej v sebi premlel vse občutke in sklenil: pravzaprav si ne morem misliti lepše smrti, kot bi me doletela zaradi padca v prepad. Tako naglo, brez groze in brez skrbi se tu umre… Nekoliko se je vznemiril šele, ko si je otrl obraz in zagledal na prstih kri. Strah pa ga je prevzel šele takrat, ko je ugotovil, da je padel v past in se je počutil kakor ujeta miš. Brez cepina, ki ga je pri padcu izgubil, je bil obsojen, da umre od lakote; a če bi klical, ga ne bi nihče slišal. Dobro, da je imel s seboj vrv, z njo se mu je posrečilo zlesti iz krempljev smrti. Od takrat je imel pred snežišči strah in spoštovanje.
S Kajzeljem sta se lotila strmin z veliko previdnostjo. Sonce se je dvignilo izza Škrlatice, ko sta se še vedno ukvarjala s snegom. Na koncu so jima pot zaprle gladke plošče. Pred njima se je dvigal steber. Vanj sta vstopila iz grape po ozki gredi. Šele ko se je razširila v polico, sta lahko sedla, da bi se odpočila in razmislila, kod in kam. Klement ni razložil nikomur, kako se bo lotil stebra. Tudi prijateljem ne.
