Primorski dnevnik, 28. februar 1974
Ni imel navade, da bi vnaprej razglašal, kar se je potem lahko izkazalo za neizvedljivo. Strašno je bil občutljiv za svoj ugled. Vsak podvig je temeljito pripravljal, zato je bil tu že z Volkarjem in je približno vedel, kje bo vstopil. Steber je opazoval v različnem vremenu. Domneval je, da prihaja od nekod zgoraj veliko vode v razpokano, ponekod zlizano steno. V deževnem vremenu so se od tam zlivali celi potoki in drli v tokove, se penili v slapovih in se zbirali v tej ogromni odurni grapi, ki je človeku stiskala dušo s svojo zaprtostjo.
Preveč ne bo tvegal. Če ne gre, ne gre. Vso pot so ga obletavale misli na dekle, ki bi jo moral obiskati, pa se že toliko časa klati po hribih. Prav ima Čop! Plezalec, ki hoče doseči kaj izrednega, mora biti brez vsakršne obveznosti. Čudno, da sam ni tega ugotovil. Ves bi se moral posvetiti steni. Prav vsako dekle terja svoje. Ženska je ljubosumna na gore skoraj tako, če še ne bolj, kot na drugo žensko. Morda mu ne očita brez osnove, da jo zanemarja. Kdove če se bo nekoč tega naveličala in ga kratko malo pustila? Se pravi, da bi ga izdala. Tega ni možna. Čeprav je verjel in ji zaupal, ji je pisal, kot bi se opravičeval za svojo nerazumljivo strast do hribov: »Dandanes je toliko izdajstva po svetu, da le v skalah ni izdajstva. Tam sem z naravo ali pa z zvestim tovarišem. Samo izbranci zaidejo v kraljestvo nevarnosti. Kdor je izdajalec, je tudi strahopetec. Zato ostane na zložni poti. V smrtno nevarnost spremlja le zvest človek zvestega človeka. Tja gresta, ker vesta, da sta s svojo zvestobo doma. In tam ali oba zmagata ali oba padeta, trdno privezana drug na drugega z vrvjo…«
S to mislijo v srcu se je ozrl čez vso steno proti Slovenskemu stebru, od koder so spet doneli vriski. Tam plezajo »skalaši« s svojimi dekleti. Zavidal jim je to srečo. Kako si je želel, da bi tudi njegovo zaročenko, učiteljico Milko, ki je samevala na Otlici, vsaj včasih obšla želja po gorah, da bi šla z njim…
Peljal bi jo čez steno, na vrh Triglava ali v katedralo skalnih bogov v ostenje Oltarja, Rokava, Amfiteatra, kamorkoli … ali vsaj med zeleneče macesne in cvetje Črne prsti. Povsod tja bi jo peljal, kjer se sam največ in najraje potika… Morda ga ljubi premalo ali pa ga ne razume…
Že kot otrok je vedno hrepenel po ljubezni. Ne zato, da bi bil ljubljen in srečen. Zato, ker je sam silno ljubil in želel imeti vsaj enega človeka, ki bi z radostjo v srcu sprejemal njegovo ljubezen… Zato se je vdajal sanjam — prihajale so same v nočeh, ko je v samotnih senikih poslušal škrabljanje dežja in na trdih pogradih skupnih ležišč čakal vremena. Prihajale so, kadar je sedel na polici v steni, privezan z vrvjo, se vdajal razkošju gora in fantaziji, da ga je nosila po mili volji. Vse, česar mu ni nudilo življenje, so mu nadomeščale sanje, in tako so se vrstila dejanja in sanje. Sanje so mu vzbujale težnjo k novim dejanjem, izvršena dejanja so bila povod za nove sanje…
Zdaj je spoznal, da se dvema ljubicama hkrati ne da ustreči. Stena in ona — obe skupaj sta preveč zahtevni. Jedek dvom je prihajal vanj in se razraščal v strupeno zel.
Nedavno je neko nevihtno noč bedel in razčlenjeval svoje odnose z njo s hladnim razumom, kot urar razdere uro in jo potem pazljivo sestavlja, da bo odkril napako. On ljubi steno bolj kakor Milko. Morda ona to sluti in ne pokaže. Želi pa si imeti vsega zase. Zato ga sedaj zapušča, da bi ga bolj priklenila. Morda ga izziva? Ali ni to prastara ženska zvijača? Kdo ve? Naj bo kakorkoli, on ljubi Milko tako, da mu je potrebna skoraj prav toliko kot gore …
Nemški steber izkušenemu plezalcu, kot je bil Joža čop, ni delal posebnih težav Odkar se je Tomaž pri delu ponesrečil in ni bil več sposoben za v gore, je plezal z mnogimi drugimi. Sedaj je bil z njim na vrvi Stane, eden vodilnih «skalašev«, doktor prava, s katerim sta se prvič navezala vkup šele pred štirinajstimi dnevi in preplezala zahodno steno Prisojnika. Na tej prvi turi sta si prisegla prijateljstvo. Stane je bil Jožu bližji kot Jug. Vse s šolami in doktorati je spoštoval in sprva je imel pomisleke, če sploh sodi v njihovo družbo. Toda sprejeli so ga medse z veseljem. Stane je bil dobrodušen in skromen človek. Svojih stremljenj ni razglašal in ni imel kakšnih posebnih ciljev. V skalah izredno utrjen, plezalec, ki je preplezal Alpe sam in v družbi podolž in počez, se je z Jožem ujel kot še z nikomer. Prav nič mu ni bilo pod častjo, če je Joža plezal naprej. Z veseljem si je kot drugi natovoril nahrbtnik s hrano in čevlji, če jih nista pustila pod steno, ter nosil tovor vdano in potrpežljivo.
Pri Rumeni luski sta počivala in gledala, kako bosta plezala pod Črno steno in po grebenu naravnost na vrh Triglava. S Komačeve grape in z Gorenjskega stolpa so doneli prešerni vriski. To je pomenilo, da so dekleta prestala začetne težave in da se pogumno vzpenjajo, Jožu je bilo žal, da ga je Jug odklonil.
Ko se je Stane zagledal v steber v zahodnem delu stene, kjer je plezal Jug, je rekel ! »Joža, če si za to, lahko še to poletje ali pa naslednje potegneva novo smer v zahodnem stebru. Nekajkrat sem ga ogledoval, bil sem v grapi in prepričan sem, da ga midva preplezava v enem dnevu, če pa ne, bi le kakšno noč v njem bivakirala.«
Čop je odkimal. Ne da bi mu kaj povedal o pogovoru z Jugom, je odgovoril: »Stane, pustiva zahodni steber. Bil sem v njem, malo manj ko do sredine, tam je neprehodno mesto. Še muha ne pride čez gladke plošče. Midva bova speljala raje svojo smer v osrednjem stebru. Ta bo mnogo bolj imenitna.« Ogenj navdušenja mu je zasijal v očeh, ko je stegnil roko proti sistemu polic in poči, kjer bi se dalo speljati smer. Ta bi po težavnosti in lepoti odtehtala nemško, ki jo zdaj vsi ponavljajo in velja za najimenitnejšo. Stane je bil navdušen. Počil je s svojo roko v iztegnjeno Joževo dlan, kar je pomenilo, da sta dogovorjena.
Čop si je mislil, da ima Jug svoj steber, on pa bo imel svojega šele sedaj se je zavedel, da se pravzaprav tudi on kosa. Ne le z Nemci. Tudi z Jugom. In Jug z njim. In vsak z vsakim, ki pride pod steno z namenom, da bi udaril svojo smer.
Že medtem ko sta lezla, je Joža ugotovil: »Res nimam šol, usojeno mi je, da ostanem pri stroju. Zato pa bom poskušal napraviti svoj doktorat v plezariji. Moram postati gorski vodnik tak, kot so Komac, Tožbar in drugi Trentarji. Ne samo takšen. Moram biti boljši od njih.« Želel si je preplezati stene na katere Kugy niti pomislil ne bi in v katere Trentarji ne bi upali.
Plezala sta dalje. Stane se je veselil novega prijatelja, ki se je naglo in varno dvigal v kaminih, premagoval težavne peči in previse. Hvaležen je bil Kvedru, da ga je seznanil z njim. Že ob prvih stikih sta slutila, da imata sorodni duši, in zaupala sta si takoj. Združilo ju je spoznanje, da so planine zdravje. Da so dobri in zvesti prijatelji, ki ljubijo gore in jim gore vračajo ljubezen.
