Primorski dnevnik, 1. marec 1974
Na zahodnem Prisojniku ga je Joža pod steno še ogovarjal z gospodom doktorjem.
Smehljaje ga je zavrnil: »Joža, kar Stane mi reci. Ko se človek naveže s kom na vrv, morata biti prijatelja. In veš, kaj je pravi prijatelj? Ena duša v dveh telesih.« In še to je dodal: »Kolikokrat sem bil že razočaran v dolini! V gorah še nikoli!« Sicer še sam ni bil povsem prepričan, a že to, da verjame v ljudi, ga je delalo drugačnega od večine.
Še nekaj je bilo, kar je Joža bolj vleklo k Stanetu kakor k Jugu. Stane ni bil tako resen in napet. Stane je bil dovzeten za humor — Joža pa se je rad šalil. Na življenje ni gledal tako resno, da se ne bi mogel vsak dan nasmejati sebi in drugim ljudem.
Tudi Stane ni štel gora za edino sredstvo človeškega dviganja.
Imel jih je rad, tako kot Joža — na poseben način so mu bile potrebne.
Plezala sta vse više molče, vsak s svojimi mislimi. Stena je postala zahtevnejša, globina je rastla. Priplezala sta na raz, od koder je globina segala vse do snežišč pod steno. Njuno zaposlenost je zmotilo sičanje sproženega kamenja. Kot glava velika skala je priletela na vrh stebriča med njiju in toliko da ni presekala vrvi. Raztreščila se je na stotine koscev. Zadišalo je po smodu. Stisnila sta se k steni in še nekaj kamnov je švistnilo v globino.
»Prekleto! Hudič, hudičevi,« Joža je zmolil molitvico kletvic. »Nekdo pred nama proži kamenje!«
»Skoraj bi naju pobil,« je pol stežaja vrvi pod njim robantil Stane in si brisal z obraza pot.
Precej časa sta počakala, potem pa sta nadaljevala plezanje, misleč, da se je kamenje oddrobilo samo. A spet so zabobnele sprožene skale. Razdražena sta naglas preklinjala in samo čakala, kdaj jo bo kdo od njiju skupil v glavo.
»No, če se že sam paziš, se najde pa kdo drug, da te spravi na oni svet!« se je jezil Joža.
Ugibala sta, kdo bi bil pred njima, saj ni nihče rekel, da je namenjen v dolgo nemško smer, pa tudi spodaj pri vstopu navsezgodaj ni bilo nikogar. Prevzela ju je tesnoba. Nadaljevati plezanje pa je pomenilo nastaviti se padajočim skalam, a čakati jima tudi ni kazalo, ker sta bila na preveč izpostavljenem in nerodnem mestu.
Čop je bil rdeč od jeze. Obraz mu je žarel v besu in ploha očitkov, podkrepljenih s primernimi kletvicami, je rohnela med stenami kot nenadna nevihta.
»Kakšna porka pa proži kamenje?« Ko je odnehal, sta čakala, da se bo kdo odzval. Vse je bilo mimo. čez vrh gore je zaplul samoten oblak, z ledenika pa so odmevali vriski planincev. Začela sta lesti dalje. Visoko zgoraj v razu, malone iz svoje smeri, sta zaslišala obupane klice. Ustavila sta se in poslušala. Odmevalo je po vsej steni.
»Na pomoč! Na po-pomoč!«
»Nesreča!» je dejal Joža. »Pa sem ga že vsega preklel!« Žal mu je bilo, da je tako izbruhnil.
»Ho-hoj! Ho-hoj! Pridemo! Kmalu!« se je oglasil.
Dobre pol ure sta plezala za glasom, ki je v enakomernih presledkih klical na pomoč Z vrha stolpa sta zagledala v gladki steni na razu človeka ki se je lepil v komaj opazen kamin na pošastnim prepadom.
Dva klina je zabil Joža, preden sta s Stanetom priplezala do ponesrečenega.
»Kaj je s tabo!? Kaj iščeš tam?! Saj nisi šel prav!«
»Zaplezal sem se, udarila me je skala. Ne morem ne nazaj ne naprej. Pomagajta!«
»Da ti pomagava? Toliko da naju nisi pobil s kamenjem, ki si ga prožil. Zdaj pa naj spet tvegava glavo?! Če ti ne moreš, kako pa bova midva, a?« ga je Joža ozmerjal.
Najbolj je bil gorak takim, ki so prožili v steni kamenje brez pomisleka, da je letelo od njihovih nog in rok kakor izpod kure, ki brska po pesku.
Stane je priplezal do Joža pod polico pod zaplezanim. Joža je z jezo zabijal klin na prestopu v izvešeno poklino in zapel vponko, da bi ga Stane varoval, ko bo naskočil zračni kamin.
»Ali ga poznaš! Kdo je? Meni se zdi znan, pa ne vem, kam bi ga dal,« je šepetaje dejal Joža.
»Dobro si ga oglej v krake. Sloki je! Saj ni take prekle med plezalci…«
»Saj res! Ampak ne vidim ga v obraz, v zadnjo plat pa smo si tako vsi podobni… no, ta ima malo bolj koščeno. Sile mu ni. Sicer se ne bi drl tako vztrajno in tako naglas!«
»Jaz ga dobro poznam. Z univerze. Večni študent! Književnost in umetnost študira, jezen je na ves svet, najbolj pa sam nase. Veš, samohodec je. Odkar se mu je v Kamniških Alpah ubil soplezalec, prijatelj, ne najde več zlepa koga, ki bi plezal z njim. Kako je bilo, še sedaj ni razjasnjeno. Govore vse mogoče, tudi to ga gnjavi…«
»Naj bo, kakor že. Zdaj ga bova spravila ven, čeprav naju je tako nemarno bombardiral s kamenjem,« je rekel Joža in se vzpel v ozko poč kamina. Precej mu je dala opraviti. Nehote je zaplezani, ko je premagoval izpostavljene metre nad praznino, pridobil nekaj ugleda, ker se je sam in nevarovan lotil tako tveganega vzpona.
Kmalu je Joža zagledal od spodaj navzgor vitkega, visoko preklanega fanta s ptičjim obrazom in užaljenimi očmi. Na steno je bil privezan z vrvjo na prostorčku, kjer je imel še za nogo malo prostora. Od utrujenosti so mu noge drhtele kakor trs v vetru.
»Madona, ta je že nagonil bicikel,« je pomislil Joža. »Zmeraj je tako, kdor ne dela z glavo, plača z ritjo…«
Videl je da je plezalec pri kraju z močmi. Prišla sta o pravem času! Sloki se je skozi svoje mednožje oziral na rešitelja, ki se mu je plezaje približeval. Globoko se je oddahnil, če ju ne bi bilo, ne bi vzdržal v tem položaju. Vrv se mu je zajedla v meso, v noge so ga prijemali krči, roke so mu drevenele in neprestano je spreminjal lego telesa. S čela mu je mimo očesa spolzel curek krvi in se strdil. Tudi levo roko je imel opraskano in krvavo. Stane je gledal, kako je Joža priplezal do njega in mu pomolil čutarico s pijačo. Vedel je, da je zaplezani eden od plezalcev, ki ga ne more primerjati z Jugom ne s Čopom, ne s seboj ne s komerkoli drugim. To je bil samotarski volk, ki se je klatil po gorah poleti in pozimi, najraje sam. Mnogo je tvegal, še več pa je pripovedoval. Zakaj toliko tvega, pa najbrž tudi sam ni vedel prav dobro. Napravil je nekaj svojih smeri za zimske vrhove in srečavali so ga često na še ne uhojenih poteh. V Skalo se ni vključil, čeprav je dobro poznal vse njene člane. Sovražil je vsako organizacijo, ki bi zavirala njegovo svobodo. Večkrat se je prepiral z Jugom, ker je čisto po svoje gledal na steno in svet.
Sloki se je odžejal. Pil je hlastno, da se mu je črna kava cedila po neobriti bradi. Zdaj, ko je bil ob njem Čop, se je znebil obupa. Občudoval je njegovo plezanje. Prav rad bi se mu pridružil za kakšno prvenstveno. Toda ni vedel, kako priti z njim v stik. Zvečer je slišal, da gresta s Stanetom plezat v dolgo nemško, pa je skoval načrt, da bi se nekje pod vrhom srečal z njima.
