Primorski dnevnik, 2. marec 1974
Skoraj v mraku je vstopil v slovensko smer, v sredini je policah prestopil v nemško in tako pridobil precej časa. Ko je pod seboj zaslišal zabijanje klinov, mu žilica ni dala miru, da ne bi sem in tja spustil kakšnega kamna v globino. Sprva je kamenje treskalo v grapo in upal je, da jima bo pognal v kosti nekaj strahu, preden ga bosta dohitela. Zdaj, ko je obvisel nad prepadom kot netopir, pa mu je bilo žal in sram ga je bilo, da ga bosta morala reševati. Bližina smrti mu je v obraz zarisala neizbrisne poteze strahu. Sam sebi in drugim je večkrat govoril, da je človek rojen za smrt in da je njemu prav malo mar, če se ubije danes ali jutri. Brez njega se bo svet prav tako noro vrtel dalje s svojimi kasarnami, cerkvami in bordeli, s poštenjaki in lopovi, z drhaljo, ki njemu ne bo nikoli priznala, da je boljši od nje. Če je Jug plezal zato, da bi si vzgajal voljo za višje smotre človeške duše in boljšo ureditev sveta, se je Sloki odpravljal v skalo zato, bi lahko svet, ki ga je ranil, po mili volji preziral in pljuval na njegovo brezizhodnost, kadar bi se mu zljubilo.
Ljudi v dolini ni maral, še manj pa v gorah. Z zaničevanjem je govoril o šodrovcih, tistih planincih, ki se mučijo po nadelanih poteh in vzdihujejo vsi blaženi ob lepih razgledih, ki so skoraj povsod enaki. V prizadevanju, da bi ga poznali po skritem zaničevanju vsega, kar je bilo pod njim, je šel do trajnosti. Njegova šibka točka je bila razklanost. Rad bi bil slaven, hkrati pa neopažen in samotar. Razkol tako različnih čutenj ga je potiskal v razpoloženje nenehne razdraženosti, ki se je sem in tja spremenila v žalost. Njegovo razpoloženje je bilo odvisno od tega, kar je v njem trenutno prevladalo. Zato so ga mnogi sodili napak.
»Zdaj pa povej, kaj se ti je pripetilo in kaj ti je!« je rekel Joža, ko si je Sloki opomogel. Možak mu je z zdravo roko pokazal odlom, kjer se mu je odkrušila skala, mu padla na roko in ga oplazila po nogi. Na srečo se je zavaroval, sicer bi bil odletel kakih sto metrov globoko v grapo. Joža ga je gledal začudeno, potem pa ga je vsega pretipal. Ker ni zavpil od bolečine, mu je pomirjeno dejal: »Nič ni zlomljenega. Samo udarjen si. Te bova že spravila iz zagate.«
Mimo ranjenega se je vzpel v gladko izvešeno poč in jo brez težave preplezal. Kot je slutil, je bilo nekoliko višje zgoraj dovolj prostora, kjer je lahko zabil klin in se krepko vstopil.
Nekaj časa je trajalo, preden sta se s Stanetom sporazumela. Potem je spustil Slokega na dvojni vrvi na izhodno polico. Od tod so se zavlekli na udobnejše mesto, kjer sta mu nudila prvo pomoč. Joža ga je obvezal, Stane pa mu je z nekaj požirki žganja vrnil pogum. Na smrt prestrašeni si je po dobri uri opomogel. Na bleda lica se mu je razlilo nekaj rdečice, hrana, ki jo je zaužil, pa mu je vrnila moči. Bil je pripravljen, da nadaljuje pot. Odklonil je, da bi ga spuščala navzdol, ker so bili tako že dovolj visoko. Počaščen je bil, ko sta ga navezala medse.
Joža, ki je splezal na vrh k steni prislonjenega stolpa, je pod seboj zvedavo opazoval Slokega, kako bo plezal. Moral mu je priznati, da je imenitno stezal svoje dolge krake tudi na mestih, ki so bila težavna in izpostavljena. Sloki pa je še z večjo vnemo opazoval Joža. Z rahlo zavistjo, ki je rastla z višino, se je čudil njegovemu plezanju. To je bila harmonija gibov, vraščena v skalo, v globino in v višino, energija, ki se je trošila samo toliko, kolikor je bilo neobhodno potrebno. Občudoval je Jožev izjemni občutek za ravnovesje, izredno moč in spretnost, ki sta bili izraziti posebno takrat, kadar je zabil klin ali če je bilo treba ranjenega povleči.
Srečno in dokaj naglo so priplezali na rob ledenika. Tu so sezuli plezalnike in se obuli v čevlje. Pred njimi se je raztezala velikanska snežena ploskev in se vlekla vse do Triglavskega doma. Naznanjal ga je dimni steber. Odločili so se, da bodo tam prenočili. Sloki ju je povabil na Kredarico na kuhano vino.
»Naj bo. Danes, ko si se znova rodil, te lahko še krstiva, če želiš,» se je zasmejal Joža, sedel na skalo in začel na stopalo in koleno namotavati vrv. Tudi Stane je privolil. Počasi so se napotili poprek čez ledenik. K vrhu Triglava in z vrha navzdol so se premikale črne pike, kot bi imele mravlje procesijo. Skledasti sneg je bdi trd. Pod okovankami se je vdiral le toliko, da jim na strmih delih ni polzelo. Zavili so k studencu, kjer je voda curljala iz kamnitih žil in izginila pod ledeniško skorjo. Napili so se snežnice, saj jim je stena izsušila telesa.
Bili so sredi ledenika, ko se je Joža sklonil in dejal: »Fanta, glejta!« Na snegu sta zagledala otrplega čmrlja. Po črno rumenem baržunastem telescu so se lepili ledeni kristali. Prosojna krilca pa so nenehno utripala. »Revček, je mar v zadnjih zdihljajih? Pa pod vrhom tako visoke gore… Najbrž ga je včeraj zajela nevihta… Saj ga ne morem pustiti, da bi kar tako poginil sredi poletja, ko je v rožah in travah na pretek medu …«
Vzel je živalco v dlan in jo začel oživljati s toplo sapo. Slokemu se je zdelo, da se trudi s tem čmrljem s prav tolikšno vnemo, kot se je trudil z njim, da ga je spravil izpod previsa. Kakšni čudni ljudje! Večina bi šla mirno mimo, marsikdo pa bi še stopil nanj … Joža je v topli dlani prinesel čmrlja vse do koče na Kredarici. Okoli doma je vreščala in se vrtinčila jata lačnih rumenokljunov. Nad odpadki pod domom so frfotale kavke, čmrlj se je od tople sape in vročih dlani razmigal Joža se je razveselil kakor otrok, ko mu je zaškrabljal po koži.
»Daj, Stane, zalučaj nekaj kamnov čez skalo, da prepodiš kavke, ker bi ga pojedle, če ga spustim!»
Stane je ubogal, šele ko je daljava posrkala črne pike, je Joža razprl dlan in položil čmrlja na klop. Okoli njih se je zbralo nekaj planincev. Vsi so radovedno strmeli, ko je čmrlj otresal krila, nekaj časa »vozil kočijo» sem in tja, potem pa veselo zabrenčal v sinjino proti cvetnim poljanam Velega polja.
»Danes smo rešili dva! Zanima me, če boš tudi čmrlja vpisal v knjigo rešenih Joža!« se je zasmejal Stane.
Čop je prikimal: »Da, tudi čmrlja. Saj tudi on rad živi.«
Sedli so v kot. Sloki je naročil štefan kuhanega vina. Trčili so. Sladka in opojna pijača se jih je prijela in jih prijetno segrela.
»No, Sloki, ali veš, kaj je rekel Bohinjec, ko je obležal pijan pod stogom,« je vprašal Joža.
»Ne vem.«
»Čudna so pota božje previdnosti,« je rekel. »Pa to veš, kaj je dejal, ko ga je Ljubljančan vprašal: »Oče, v koliko škafov za vodo bi spravili Bohinjsko jezero?«
Ker Sloki tudi tega ni vedel, se je Čop spet odrezal: »V enega, če bi bil dovolj velik!«
»No, še eno! Nekdo je pri Slapu Savici vprašal Bohinjca, koliko računa za čez Komarčo? Ali veš, kaj mu je odgovoril?«
