Časi so čudni. Domačih ljudi, ki bi opravljali fizična dela, ni. Športnikov pa kot gobe po dežju. V srednjeveškem Kamniku so imeli gorskokolesarsko prireditev. Glavni akter in promotor dogajanja je podjetje – ljudje, ki s stroji podirajo goro. Uničevanje narave na vrhuncu – v cehovsko mesto so navlekli hlode, ki so jih mladi preskakovali kot za šalo. Travnike in gozd so spremenili v koloteke (kljub temu, da imamo »kao« prepovedi vožnje v naravnem okolju). Ko smo vprašali delavce, ki za njih pripravljajo poligone, smo se morali večjezično potruditi, da smo zvedeli, kaj si o tem mislijo. In država še povečuje sredstva za šport ter uvaža poceni tujo delovno silo – za športnike? Za turiste?
Luca Rota o »luna parkih« v gorah in pod njimi
Ko se začne topla sezona, se po italijanskih dolinah in prelazih znova pojavi val novic o novih gorskih kolesarskih poteh, »ciklovijah«, linijah za downhill in »urejenih« stezah, ki naj bi bile dostopne vsem. Luca Rota se v svojem prispevku sprašuje: zakaj pravzaprav vse to?
Ali res potrebujemo vedno nove poti, vedno bolj gladke, vedno bolj »prijazne« turistom, ki se v gore zatekajo le za nekaj dni?
Po njegovem opažanju je turno (gorsko) kolesarjenje postalo poletni ekvivalent zimskemu smučanju – ne kot dopolnitev, temveč kot nova oblika potrošnje gorskega prostora.
Ciklo-traili omogočajo lokalnim oblastem, da hitro porabijo sredstva za turizem, se z gradnjami pohvalijo v medijih in ob tem govorijo o »trajnosti«, čeprav je ta pogosto le retorična. Koliko so poti dejansko uporabljene, vzdrževane ali smiselne, pa ni pomembno.
Rota opozarja, da se za temi projekti skriva antropizacija naravnih območij, kjer so nekoč obstajali le stari pešpoti, mulatjere ali pozabljene steze, ki jih je narava že povrnila.
Tudi če so nove poti zgrajene z »naravnimi materiali«, ostajajo tuji elementi v naravnem okolju – mostički, nasipi, utrjene podlage, ki spreminjajo značaj pokrajine.
Kritika »luna parka« v naravnem okolju
Avtor ne nasprotuje kolesarjenju kot takemu, temveč načinu, kako se ga institucionalno promovira.
Po njegovem mnenju mnoge nove kolesarske trase nimajo pravega smisla: so banalizacija gorskega, planinskega, gozdnega, … prostora, ki se spreminja v »divertimentificio alpino« – zabaviščni park za turiste, pogosto površne in brez resničnega stika z goro.
Za kolesarje, ki iščejo pristno izkušnjo, obstaja že dovolj poti – gozdne ceste, mulatjere, kolovozi.
Če je kakšna pretežka, naj ostane izziv za tiste, ki jo zmorejo, ne pa da se prilagaja vsem.
Rota vidi v tem simptom sodobnega turizma: ponudba se ustvarja, tudi če ni povpraševanja.
Kolesarske poti se gradijo »a prescindere«, ker je to modno, ker prinaša sredstva, ker se lepo sliši.
Rezultat pa je več marketinga kot gore, več površnosti kot razumevanja.
Zaključek
Za Luca Rota je bistvo preprosto: gore in gozdovi ne potrebujejo neskončnih novih poti, temveč spoštovanje, razmislek in zmernost.
Vsaka nova steza, ki se zgradi brez pravega razloga, je korak k izgubi tiste »resnične« gore – tiste, ki jo človek ne spreminja, ampak jo sprejema takšno, kot je. Skratka, denar je treba preusmeriti, ga pobrati športu in turizmu – prav nesmiselno je, da plačujemo davke, ki se trošijo za še večji razkroj okolja, nedelo. Šport in turizem postajata vse bolj »večvredna«. Ta večvrednost in nedotakljivost, pa vemo, kam (pri)pelje …
