Primorski dnevnik, 3. marec 1974
Sloki je debelo gledal, Joža pa je dejal: »Jaz nič, ker te ne bom peljal!«
Težave v steni so bile kmalu pozabljene. Okoli njih se je strnila družba planincev, ki so se do solz nasmejali Čopovim šalam. Celo Sloki se je kmalu hahljal na vse grlo in proti svoji navadi je povedal sam nekaj šal, ki so mu ostale v spominu iz dijaških let. Zabavali so se, dokler ni prišel oskrbnik godrnjat, da hočejo gostje mir. Pokorili so se mu. Nekaj prostora je še bilo zanje na skupnem ležišču.
Naslednje jutro se je ob sončnem vzhodu spustil Sloki čez ledenik proti Kugyjevi polici. Vino mu je izpuhtelo, grenki občutek preživete sramote pa mu je ostal v srcu. Čop in Stane sta hitela čez Prag v dolino. Preden sta izginila tam, kjer se je strmina zlomila — jima je pomahal. Na Kugyjevi polici je položil nahrbtnik na skalo in sedel nanj. Od tod je imel razgled v sončni raz gore in v temačne prepade stene. Iz žepa je vzel nalivno pero in beležnico, ki jo je položil na kolena. Dnevnika ni pisal, saj se je vse poletje klatil po gorah. Beležil si je le, kar se mu je zdelo pomembno. Na tihem je gojil željo, da bi postal pisatelj. Če mu to ne bo uspelo, bo pa kritik, saj je mnogo lažje ocenjevati, primerjati in kritizirati, kot ustvarjati. To je nekako tako — si je mislil — kot če govoriš o plezanju ali pa sam iščeš in utiraš prvenstvene smeri. Preletel je vrstice svojih misli, napisanih v zadnjih dneh. Po tej nezgodi jih bo morda vrednotil drugače ali pa kaj dopolnil.
»Človek, ki se boji poti vase, bega v svet, išče pomoči pri drugih. Če je ne najde, ostane sam. Prišel sem do spoznanja, da se ustaviš slej ali prej, ko srečaš svojo senco. Gre za teboj in ne moreš ji ubežati. Tragično! Največkrat se najdem tam, kjer bi najlaže shajal brez sebe. Kdo sem, se znova in znova sprašujem. Kaj delam iz sebe? In kaj bo življenje iz mene ustvarilo? Z ljudmi se srečujem na ozkih policah, kjer se srečanju ne da izogniti.«
Od tu je pisal naprej. »Včeraj, ko sem se zaplezal v steni, sem pred padcem spoznal v zadnjih trenutkih, ko življenje visi na nitki in se sooča s koncem, da si stojita nasproti resnični in namišljeni jaz in za njima praznina. Čemu me nisi posrkala, globina niča? Neštetokrat sem te izzival, na tvojem skrajnem robu sem trepetal in klical tiste, ki sem jih v duši preziral. Dal sem jim celo vse priznanje in se z njimi zapil. Kje si, moj veliki jaz, ali se bom še lahko klanjal veličini svoje ničevosti? Vem samo to: čim više se bom povzpel, tem globlje bom strmoglavil v praznino niča. Ali se je torej vredno vzpenjati? Kdaj bo konec te velike igre med nami? Igram sam za vse. čutim, da sem se v nekaj urah, ujet nad prepadom, spremenil. Sicer pa — kdo se ne spreminja? Postajam grenak in v meni rjove praznina. Kdo je tisto, kar bi rad bil? Iščem izgubljeni del sebe. Ali se moram res najti? Nisem se sam razklal, nisem se sam razstavil, da bi se lahko sam sestavil v novo celoto. Prek sedla na zahodni strani gore sta šli pravkar dve senci, zledeneli sta in izginili. Veter nosi oblake — kot bele krste drsijo čez grebene. Kaj mi je mar, kje bodo butnile v čeri in se raztreščile! Vsak, kdor išče, se nekoč izgubi. In potem ne ve, če se bo še kdaj našel. Tavam, pa ne vem, zakaj. Kaj pravzaprav iščem v stenah? Saj me ni sem nihče klical. Ali je to sla po resnici ali me k temu vleče prijetna laž? Na robu obstoja sem spoznal, da so nekatere stvari, ki si jih moramo zapomniti, nekatere pa je bolje pozabiti. Zdaj vem. Gorje ljudem, ki se spominjajo tistega, kar bi morali pozabiti, in gorje tistim, ki pozabljajo na to, kar bi si morali zapomniti. Bolečina te napravi močnejšega ali pa te zlomi in spači, še ne vem, kaj bo naredila z menoj… Rad bi bil slep in gluh za težave drugih, da ne bi čutil svoje bolečine. Če bi moral izbrati med zlim in dobrim, bi izbral zlo, če bi se do globin prepričal, kaj je v resnici dobro. Nikoli ne bom pobiral otrplih čmrljev iz snega in jemal kavkam, kar jim gre. Nikomur ne bom sporočal, kaj se v meni dogaja. Svet postaja slep in gluh za človeka. Zakaj bi govoril ljudem? Nihče me ni slišal takrat, ko sem govoril s krvjo… Zato bom samo še tlel kot žerjavica pod pepelom — sam vase. Najbrž ne bom nikoli več govoril resnice. Po sobah spomina bom trkljal kamenje in užival bom v tem, če bo okus praznine grenak in trpek… V meglenih prepadih preteklosti je vedno nekaj za večno izgubljenega. Smisel mojega prizadevanja je v tem, da skušam to, kar ne bom nikoli dobil vrnjeno, nadoknaditi z nečim drugim. Vem, da nadomestek ni nikoli tisto pravo, resnično. Toda vedno je več nekaj kakor nič. čutim, da me zmanjkuje, čedalje manj me je. Ugašam, predem sem se razgorel. Sem kot tista gora, ki se je prebudila v njej smrt. Razkolje ledeni oklep in izbruhne hlad … Razneslo jo je ljubosumje na vse živo… Kamen sem, prilepljen v goro. Sovražim vse, kar se premika, vse, kar leti… Razočaranemu izpuhti tudi tisto, česar ni pričakoval. Obupan si želi daljav prav tako kot bližine. . Moral se bom vračati na sledove svoje preteklosti. Tja, kjer sem zgrešil smer. Morda se bom našel, ali pa me bo našlo nekaj, kar se me bo usmililo. Kaj morem za to? Tistega, ki te najde revnega v najbednejšem stanju in ki te reši pogube, sovražiš, namesto da bi ga vzljubil. Ker je priča tvoje trenutne ničevosti… Moral si bom poiskati dostojnih prijateljev. Pridi, samota, pridi, sprejmi svojega varovanca v naročje blaženosti…«
Zaprl je knjižico svojih zapiskov in jo vtaknil v žep vetrovke. Nenadoma se je počutil olajšan. Legel je na rob stene in se počasi, ped za pedjo, pomikal čeznjo, če bi šel še nekoliko dlje, bi strmoglavil. Rad je z robov sten gledal v prepade, kako se iz njih vrtinčijo megle in se spreminja oblika pogreznjenih črt, ki se spajajo v dnu. Njegov pogled je tipal po osrednjem stebru in obstal globoko spodaj na oblikah, podobnih ladijskim kljunom iz davnih časov, ko sta si veliko vodovje in zemlja delila prostor in se borila med seboj za vedro večnosti. Zaslutil je, da bi se tam skozi dala speljati sijajna smer. Kdo se bo prvi opogumil? Klement Jug? Čop? Ali še kdo drug, ki ga še ne poznajo in ne vedo, da bi rad v steni požel lovorike prvega pristopnika?!
Vseeno je, kdo bo. Obsojeni smo na tekmo. Tudi tu v gorah, kjer naj bi bila tekma izključena. Tudi sem vnašamo zakon doline. Nenasitno željo, kdo bo prehitel koga in kako. Kdo bo prvi. Ne vprašujemo se ne za ceno ne za smisel, samo za cilj… Za takšen podvig mu je prej manjkalo poguma, ker ga ni mogel razumsko opravičiti; včeraj pa mu je pogum zrasel. Bil je prepričan, da je edino zavist dovolj močna strast, da požene človeka iz želje v dejanje tudi tam, koder bi še dolgo okleval.
