Primorski dnevnik, 5. marec 1974
V dolini so poželi žita, zgodnja jabolka so zazorela, gore pa je po nočnem neurju pobelil sneg. Joža je vedel, da bo sneg kmalu skopnel in da jih bodo stene še vabile v svoje naročje.
V tovarni so monotono brneli stroji. Požiral je pran, vihtel klešče, pretikal žareče železne trakove, mislil pa je na sivo skalovje, kjer so se svišči še modrili, pozvanjale očnice in dišeče murke.
Vsako soboto se je oziral skozi zaprašena okna proti koščku neba na zahodu in ugibal, če bo vreme. Razmere v dolini so se močno spremenile. Počasi je šla vojna v pozabo. Mladina se je ženila, otroci so prihajali na svet, invalidi so umirali. Mesteca z visokimi dimniki in večnim ognjem v plavžih sta se lotevali čudna veselost in brezbrižnost.
Zaživelo je planinsko društvo. Ob nedeljah so bile koče nabite s planinci, kar vrveli so po nadelanih poteh k vrhovom gora in z grebenov so odmevali vriski.
Strojev, ki jih je vodil komandant v boju za Koroško, je postal predsednik kluba Skala. V njem so se združili najdrznejši plezalci iz doline. Joža je včasih plezal z njim in obujal stare spomine. Največkrat pa se je navezal z vrvjo s Stanetom. Skoraj vsako soboto je zabobnel pod hišo njegov hardy in mati je velela: »Hitro pojej, da doktor ne bo čakal!«
Stane se je znal z njo pogovoriti. Včasih je Jožu skrila vrv in kladivo s klini v drvarnico, ker je želela, da bi ostal doma vsaj kakšno nedeljo.
Potem jo je prijel Stane: »Mama, nikakor tako! Saj ga poznate, da je trmast! Saj je vaš! V gore pojde tudi brez klinov in brez vrvi! Če se bo ubil, boste imeli na vesti lastnega sina.«
»Križ božji, tega pa ne! Prav imate, doktor. Na to pa še nisem pomislila!«
Od takrat naprej je Joža vsako soboto, ko se je vrnil z dela, že čakal nahrbtnik s hrano in planinsko opremo.
Neko soboto je mati potarnala: »Gospod doktor, se vam ne zdi, da bi bilo dobro, če bi bil vsaj kakšno nedeljo pri maši?» Malo je pomolčala in s skrbjo, ki ji je vela iz sleherne besede, nadaljevala: »Samo pomislite! Če bo padel takole, nespovedan… Saj pojde na dno pekla!«
Stane se je namuznil: »Tega se pa ne bojte, mama! Če bi že padel, ne bi padel le na dno pekla, temveč skozenj in na oni strani bi šel naprej, v nebesa! Tam, kjer on pleza, se pade zelo globoko. Pa ne skrbite! Vaš Joža ne bo padel!«
»Da le ne bi! Jaz molim zanj in za vas vsako nedeljo pri maši in tudi ob sobotah zvečer doma.«
»Mama, kar molite. Ali veste, da imajo kapelico tudi v Vratih in na Kredarici?«
»Vem, da jo imajo. Toda vaju najbrž ne mika. No ja, je nadaljevala, »vam ga zaupam, doktor. Odkar hodi z vami, sem mirna. Ampak prosim vas, da ga zadržujte. Jezljive narave je in zaletav…«
Potem jima je prinesla pehar zgodnjih jabolk, takšnih, ki odžejajo. Stane je zagrizel v okusni sadež in jo tolažil. Njegov glas pa je bil hudomušen: »Mama, jaz ga držim, kolikor morem. Gore vam ga ne bodo vzele. Ljudje govorijo, da se bo ženil. Korošica vam ga bo zvabila onkraj Karavank…«
»Tega ne verjamem… saj ni neumen, da bi se ženil… Kje pa se bo imel tako kot tukaj doma, pri meni?! Pa že raje vidim, da hodi v hribe…«
Vsi trije so se smejali na vse grlo in Stane je rekel: »Mama, ne vem, kako vam ga bom ubranil pred ženskami. Saj ga vidite, kakšen je! Lep, močan, skodran, rdeč… Dekleta ga rada vidijo! Vi ne veste, kako ga pogledujejo od strani po kočah in kako mu namigujejo!«
Mati je pogledala sina in mu dejala karajoče: »Pa nič ne poveš! In tudi pisma prihajajo… Ne vem, kdaj odpiše, ko ga ni nikoli doma! Ob sobotah gre z vami, med tednom pa večkrat na Golico k sestri Jerci, ki je oskrbnica v planinskem domu. Hrano ji nosi. Eh, čudim se, da se ne naveliča strmine!«
Naposled je Stane popil čaj in splaknil prah, ki se mu je nabral na poti od Ljubljane. Potem se je Joža oprtal. Spet je zabobnel težki motor in odropotala sta iz prašne in solzne doline mimo plavžev v naročje Vrat, k Martuljku ali pa k Poncam.
Za to leto sta prvenstveno smer v Severni steni Triglava odložila. Namero jima je prekrižal sneg, pa tudi duhovno še nista bila dovolj pripravljena na veliko tveganje. Klement Jug je odšel k svoji izvoljenki in je za to leto končal potepanje po skalah. Sloki se je nalezel strahu, drugega, ki bi ju prehitel, pa ni bilo. Zato sta se namenila na Jalovec. Pred nekaj tedni sta preplezala vse rateške Ponče, si iz višav ogledala lemež Jalovčeve piramide in poiskala smer naravnost čez steno. Tokrat sta prihajala, da uresničita vzpon.
Pod kvedrovci se jima je sesipal grušč, ko ju je z ruševega grma ustavil rezek »Stoj!« Iz skrivališča se je dvignil vodnik Arnautovič, trdoživ Albanec s sokoljimi očmi in po turško pobešenimi brki. Za njim sta prilezla še dva vojaka. Vodnik ju je pozval, naj prideta k njemu.
»E, spet si ti tu! Toliko, da te nisem ustrelil…« Z očmi je prebadal Joža in od Staneta zahteval legitimacijo. Pred nekaj tedni se je Joža vračal s Karavank v družbi človeka, s katerim sta se slučajno srečala v gozdu, ne da bi se poznala. Arnautovič je neznanca pretresel in našel v nahrbtniku 200 vžigalnikov in vrečico saharina. Seveda so preiskali do kože tudi njega, pa niso našli ničesar. Kljub temu ga je vodnik osumil tihotapljenja. Strojev, ki je bil šef carine, ga je izvlekel iz kaše, v srcu Arnautoviča pa je še vedno kljuval in se razraščal sum, da je Joža tihotapec in ne plezalec.
Joža se je obrnil k njemu. S šaljivim glasom je dejal: »Vodnik, ljudi vendar ne streljamo! Ljudje so ljudje!«
Arnautovič je vrnil legitimacijo Stanetu, napravil smrtno resen obraz, si pogladil brke in dejal: »Motiš se, Čop! Jaz streljam takoj! Sicer pa tihotapci, begunci in Italijani niso ljudje! Kot zverine so, izven zakona! Jaz se ne šalim! če vama je življenje milo, ne pojdita nikdar več v hribe, ne da bi se javila pri meni v karavli. Da te nisem pogledal skozi tole« — z velikim prstom je važno pobingljal z daljnogledom — »bi bila zdaj mrtva!«
Joža, ki je imel že dovolj opraviti z graničarji, je odpel čutarico s slivovko. Ponudil mu jo je. Vodnik je nekajkrat potegnil, potem ni bil več tako namrgoden.
»Kako je huda! Menda ji nisi kaj primešal, da bi me omotil? Naša ni takšna! Od tele se ponori!«
»Nič se ne ponori, vodnik! To je žganje za posebne vrste ljudi — za takšne, ki plezajo v steni!«
