Primorski dnevnik, 6. marec 1974
Vodnik se je zarežal: »Potem sem imel prav! To so nori ljudje! Saj res, hotel sem vas vprašati, kaj imate od tega, če se mučite, da preplezate steno. Ko pa je okoli nje steza… Slovence sem imel za bolj pametne.«
»Saj tudi smo, vodnik! To se ne razume takoj… Počasi se boš tudi ti zavedel, zakaj je treba čez steno.»
»Ej, mogoče že vem! Ti laziš čez steno zato, da bi se izognil srečanju z nami! Nikoli ne bomo pozabili pogledati v tvoj nahrbtnik!»
Stane je vzel iz vetrovke dozo cigaret in ponudil vsem trem vojakom. Posedli so po skalah in se zapletli v razgovor. Vodnik je položil puško na svoja koščena kolena in se z njo poigraval. V njenem kopitu je bilo štirinajst zarez. Stane je snel očala in jih obrisal z irhovino. Zanimalo ga je, zakaj ima vodnik tako zarezano puško.
Arnautovič se je zasmejal na ves glas: »To vaju zanima!? Ne bo vama prav, če razložim. Samo poglejta!» Kopito jima je pomolil pod nos. »Za vsakega ubitega prestopnika meje je ena zareza. Da te nisem spoznal, Čop, bi bili zdaj tu še dve zarezi!»
»Šališ se, vodnik!»
»Nič se ne šalim! Tudi vaju bi! Vsi ti banditi so padli na albanski meji. Od tam sem prišel k vam. Tu mi je pa že pošteno dolgčas, ker nisem še nikogar ubil… Tako je, čim več ubiješ nevernikov, tem bliže si Alahu… pri nas, muslimanih …» Oči so se mu nevarno svetile.
Joža mu je spet pomolil čutarico, da bi ga spravil v dobro voljo. »Če verjamete ali ne, jaz zadenem škatlico za vžigalice na petdeset metrov, ali pa škatlico cigaret na sto! Begunca ali Italijana na petsto metrov! Z vsakim nabojem po enega! Lahko stavim, če ne verjameta!»
»Raje pij, verjameva ti in ne bomo stavili!» Potegnil je še enkrat, se zvito namuznil in vrnil Jožu čutarico.
»Čop, ne boš me opil. Vem, kaj je služba in kaj je družba. Nisem zastonj dobil tegale, vidiš!» S prstom se je dotaknil medalje za zasluge. »To sem dobil za tistih štirinajst zarez, da o vseh, ki so romali v zapor, in o vrednosti, ki je šla v dobro državne blagajne, ne govorimo …»
Joža, ki je težave kar slutil, ga je začel hvaliti: »Vem, da si pomemben in zaslužen človek! Marsikaj se govori po dolini o tebi!»
»Se res govori? Me že poznajo, kaj!?» vodnik se je izprsil in puhnil velik svaljek dima mimo Stanetovih očal. Ta je skozi modrikasti dim, ki ga je razkadil lahek veter, žalostno gledal že s soncem ožarjeno Jalovčevo piramido, kamor sta bila namenjena. Vodniku pa se je razvezal jezik. Na dolgo in široko je pripovedoval, kaj vse je že storil za državo.
Stane ga je bil sit, Joža pa ga je potrpežljivo poslušal, ker je vedel, da sta odvisna od njegove dobre ali slabe vodje. Ko mu je vrelec besed le presahnil, mu je Joža naglo segel v besedo: »Midva z doktorjem bi preplezala tole steno. Napravila bi prvenstveno smer, če nimaš nič proti.»
»Kakšno prvenstveno?»
»No, plezala bi tam, kjer ni še nihče. Poglej, tamle bi vstopila…» Pokazal mu je kamin, ki se je iz zatrepa poganjal naravnost v skalovje do snega, ki je ležal v policah in je bil viden možen prehod naprej proti vrhu s snegom obeljene gore.
Vodnik je vstal, zataknil palico za opasač in se postavil v uradno držo. »Sta mar ponorela? Zgoraj je meja. Nista se javila na karavli, Čop, ti, ki stalno laziš po hribih, veš za predpis, da moram vsakega turista, tudi če ima dovoljenje, vpisati v knjigo.»
Čop bi bil najraje pobesnel, pa se je le premagal in ga lepo pregovarjal, da bi ju spustil. Nič ni pomagalo.
Vodnik je bil nepopustljiv. »Ne razumem Slovencev. Zakaj se plazite brez potrebe po gorah? Nihče te ni klical pod to steno, nihče ti ni dal naloga, da jo preplezaj, in nič ne boš dobil za to, če jo preplezaš. Pri nas kaj takšnega ne pride na misel niti najbolj neumnemu človeku. V hribe gre tisti, ki ima tam ovce. Kaj pa imata od tega? Človek ima kaj od življenja, če dobro jede, jebe i pije, ali če ima kaj za podse, za vase in za nase…»
Ostala sta brez moči pred njegovo logiko, nista ga mogla pregovoriti. Spet je pobingljal s svojo medaljo, »Čop, ne boš me pretental. Nimam tega zastonj! Rekel sem ne!»
Joža se je zjezil: »Saj nimaš samo ti medalje. Poglej, tudi jaz jo imam in doktor tudi,» in pokazal je na znak kluba Skale na vetrovki.
Vodnik se je zaničljivo nasmehnil: »To je pločevina. Za državo ne pomeni nič. Ne pregovarjaj me, Čop. Dobro te poznam. Ti večkrat prekoračiš mejo. Vse vemo o tebi. Nisi bil kaznovan, ker si nosil saharin in vžigalnike. Zato te jaz kaznujem, da ne boš hodil plezat na Jalovec. Zapomni si, tu sem jaz bog i batina i bog bogova! Če te še kdaj dobim brez prepustnice v obmejnem pasu, te bom aretiral in te vklenjenega gnal v mesto. In še nekaj! Za mojo in vajino mirno vest mi bosta sedaj odprla nahrbtnike!»
Ni jima preostalo drugo, kot vdati se njegovi volji. Prebrskal jima je nahrbtnika. In ko ni nič našel, se je namrdnil: »Srečo imata. Pa oprostita — služba je služba.»
Čop se je kuhal od jeze: »Vodnik, tega ti ne oprostim, še manj pa moj prijatelj, ki je v sorodu z banom, zaposlen na sodišču! Pozna se z ljudmi s poveljstva! Zvedeli bodo tvoji nadrejeni, kako spoštujete tu na meji pravico planincev, in vsa dolina bo govorila, kakšnega vodnika ima Planica! Nisi samo ti vojska te države, tudi mi smo vojska. Jaz delam jeklo za tvojo puško in žico, da se boš lahko skril v bunker, če bo treba, pa plošče za tanke,» je našteval.
Albanec je poslušal, a vdal se ni. Zavrnil ga je: »Prav nič me ne briga, s kom je v sorodu tvoj prijatelj. Vedi, Čop, da pojdeš na Jalovec samo s posebnim dovoljenjem. Kadar boš imel takšno, posebno prepustnico, bom stopil mirno in ti salutiral, če pa te dobim na sami meji, te bom ubil, bogami!»
Skupaj s patruljo sta se napotila v dolino. Spodaj sta zavila v planinsko kočo. Nedelja je šla po zlu. Preklela sta Arnavta Arnautovića v deseto koleno nazaj in se od jeze napila. Prvenstvena je šla tako po grlu.
Jesen je z otožnimi kriki ptic zdramila v Tinčinem srcu hrepenenje. Drevje je žarelo na obronkih mejnih gora v pisanih barvah. V potok so padali prvi uveli listi.
