Primorski dnevnik, 7. marec 1974
Pisala je Jožu, naj pride. Ozirala se je h goram, a ni ga bilo, čeprav si ga je neznansko želela. Tisto na vročih skalah v kotanji nad plazom je živelo v njej in se vračalo s silo, ki se ji ni mogla upirati. Prihajalo je v sanjah in se spreminjalo v zavest, da ne more več čakati in ne trpeti. Povedala je očetu, kako je z njima. Zmajal je z glavo in menil, da iz tega ne bo nič. Prevelika razdalja da ju loči in da nista ustvarjena drug za drugega. Jokala je, koprnela in si dopovedovala, da mora z njim govoriti. Delala je doma v gostilni. Kuhala je in stregla. Prihajalo je mnogo ljudi. Fantje so jo oblegali in ji dvorili. Tudi resni snubci so bili med njimi, pa jih je odvračala in mislila nanj. Njena otožnost, zastrta strast in nedostopnost so še povečale njen ugled in zanimanje zanjo. Neutešeno hrepenenje se je sprevrglo v žalost, ki je očeta bolela. Spet je spregovoril s hčerjo. Mož je mislil praktično. Kaj bo dekle z njim? Nič nima razen dveh rok, železar je, ki mu sploh ni do tega, da bi se prijel gostilne in zemlje. Ni se mogel sprijazniti, da bi dal hčerko človeku, ki živi iz rok v usta. Toda zaman jo je pregovarjal. Trmasto je trdila, da ga hoče zase. Povedala mu je tudi, da je plezalec. To je očeta povsem razočaralo. Svetoval ji je, naj ga pozabi, ker da pozna te vrste ljudi. Vedno so razpeti med žensko in goro.
Tako ji je dejal: »Hči, če ga boš vzela goram, se bo zapil in bo nesrečen. Če pa ga bodo gore premamile in vzele tebi, boš nesrečna ti. Zakaj slej ali prej se bo ubil in ostala boš sama z otroki. To so ljudje, ki ne smejo imeti nobenih obveznosti. Ne žene ne družine ne posesti ne podjetja, ker vse zapravijo. To so sanjači, podobni tistim, ki jih prevzame lov, hazardna igra ali kakšna druga neumnost…«
Tudi ti razlogi niso zalegli. Toliko ga je okusila, da se mu ni mogla odpovedati. Preveč se je razlikoval od vseh tistih, ki so se sedaj sukali okoli nje. Tako brez moči je bila, da bi se mu uprla, kakor takrat, ko jo je dvignil od tal in jo nesel v naročju kot plen pod steno. Toliko časa je sitnarila, da je oče, ki je imel samo njo, privolil, da ga gre obiskat in se z njim pogovori.
»Čas je, Tinca, da se poročiš. Stara sta oba dovolj, če mu je res toliko zate, kot je tebi zanj, ga kar vzemi. Naj pride sem. Postal bo gospodar, če mu pa tu ni všeč, bova midva prodala in doli pri njih kupila kaj primernega, da bomo lahko živeli, ne da bi bili odvisni od mesečnih plač…«
Vesela je bila očetovega dovoljenja, da gre lahko k njemu za nekaj dni, in denarja, da bo lahko dostojno živela. Pisala mu je, kdaj pride. Vse noči do odhoda je sanjala, kaj mu bo povedala, in ugibala, kaj ji bo rekel, čas za pomisleke in napovedi se je iztekal, če bi očetu povedala, da je sklenil iz nje napraviti plezalko, bi se zagotovo uprl. Za pohajanje po gorah ni imel razumevanja, še manj pa za to, da bi njegova edinka tvegala svoje življenje tam, kjer ni videl v tveganju nobenega smisla. Polna slutenj nečesa pomembnega je sedela ob oknu in poslušala bobnenje koles vlaka, ki je drvel skozi karavanški predor.
Pravzaprav Joža še ni dobro poznala. Govoril je malo, rad se je šalil, znal pa je poslušati. Ni si znala razlagati, zakaj, so vsi fantje, ki so. se vrteli okoli nje, v primerjavi z njim kratko malo zbledeli. Na postaji je odprla okno. Zagledala ga je na peronu, plečatega, v irhovicah in s kastorcem ter polnim nahrbtnikom, iz katerega je molela konica cepina. Padla mu je v objem, čudno se ji je zdelo, da vsi ljudje tako zijajo vanju. Ni še vedela, kako je poznan. On si je mislil, da so jo gore prevzele in da si želi jesenskih planin, zato ker bi rada v medlem soju oktobrskega sonca oživila njuno ljubezen. Tinca mu ni niti z besedo spremenila njegovih predstav, človek težko natanko pove svojo misel celo takrat, kadar gre za pomembno stvar, in tako se zgodi, da govorimo drug mimo drugega. Mislila je, da jo bo peljal domov, on pa se je namenil z njo v hribe.
Ni se upirala, ko sta se z vlakom odpeljala proti visokim, na vrhovih že zasneženim goram. Napotila sta se v dolino Vrat. Njene odvečne stvari sta pustila pri zadnji hiši, in že sta se vzpenjala ob šumeči reki, v katero se je usipalo rumeno listje. Šele med drevjem ob skalah se je zavedela, kako je lep, če živi brez ure, s soncem sama z njim, ki ga ima rada. Človek ne ve, kaj mu pomeni prijatelj, ki mu je resnično blizu, dokler ga ne izgubi. Ona ga mora šele dobiti. Vedela je, da hoče imeti steno in njo, ona pa samo njega. Približevala sta se veliki steni, njeni tekmici, kamor je zrla s tesnobo Joža ji je pravil, kako so jo to poletje naskakovali in kako ni nikomur uspelo izpeljati kakšne nove smeri.
»Ne razumem vas! Zakaj se vsi poprek trudite, da bi izpeljali nove smeri tam, koder ni še nihče lezel? Ali ni stena potem prav tako lepa, kot je bila?«
Smejal se ji je in odvrnil: »Morda je še lepša. Toda tisto prvič je enkratno in nepozabno. Nihče ne more biti dvakrat prvi.«
Rahlo je zardela, ko se je spomnila nanju, in morala mu je dati prav. Zavila sta k pastirski koči. Odločil je, da bosta tu prenočila. Izbrskal je ključ izpod praga. Ko je odprl vrata, jima je udaril v nos duh po smoli in prežganem dimu. Na pograd, nastlan s slamo, sta vrgla nahrbtnika.
»Zdaj pa lahko malo počiješ. Vse bom opravil sam.« Nalomil je trsk in prižgal ogenj. Na glistih je bilo dovolj suhih drv. Rekel je, naj naklada, on pa je skočil z vedrom k studencu po vodo. Gledala je za njim. Ko je izginil, se je zazrla v zublje plamena. Vroče so plali vse do njenih lic.
Ko se je vrnil z vodo, se je ponudila, da bo kuhala.
»Tu v hribih si moja gostja, zato bom jaz kuhal in stregel. Kadar pa bom pri vas doma, si bom dal postreči od tebe.«
Vprašala je: »Ali bo zmeraj tako, ali samo zdaj?« Skušala je napeljati pogovor na prihodnost, čimprej je hotela izvedeti od njega, kaj si misli o tem, kako bo z njima.
Ne da bi pomislil na tisto kot ona, je odgovoril: »Zmeraj in povsod bo tako!« Kočo sta napolnili toplota ognja in svetloba trepetajočih plamenov. Sedla sta k ognjišču, se držala za roke in čakala, kdaj bo v črni ponvi zavrelo. Vrata sta imela odprta, da sta mimo ognja lahko strmela v steno, v zgornjem delu je že zasneženo, in v vrh Triglava, od koder so lili žarki večernega sonca. Dober mož bo, si je mislila, ko ga je gledala, kako meša žgance in jih beli z velikimi ocvirki. Zavrel ji je še čaja in vse skupaj postavil prednjo na mizo. Oba sta jedla iz ene sklede, kot mož in žena. Robove gore in veje drevja je strnila noč.
Zaprl je vrata in jih zapahnil z besedami: »Da naju ne bo medved!« Smehljaje si je razvezala lase in si jih razčesala. Ogenj je zagorel in v koči je postalo toplo. Tedaj jima je zmanjkalo besed.
