Primorski dnevnik, 8. marec 1974
Tinca jih je nadomestila s pogledi vznemirjenega pričakovanja, on pa z razumljivo govorico rok. Pogreznila sta se v slamo na pograd. Obleka jima je postala odveč. Vzburkana kri se je prelivala kot plameni ognja. Zdaj je bilo vse drugače, kot takrat nad plazom. Vsa je gorela v sladkobnem vrelcu reke, ki jo je nosila s seboj čez nebo v nove svetove. Zaprla je oči. Izginile so vse misli. On jo je čutil pod seboj kot del neskončnega valovanja, kakršnega se je vedno bal kot vsake vode, kot vsega, kar bi ne bilo trdno, kar se ne da prijeti in kar ne more na njem obstajati; bal se je valovanja, ker ni vedel, kdaj in kam ga bo odneslo in kje ga bo tok odložil. Ljubila sta se, dokler nista njuni telesi posrkali drugo iz drugega vse energije.
Ležala sta vznak in gledala, kako usiha ogenj in kako tlijo v temo ogorki. Z roko mu je šla skozi lase in se ga nežno dotaknila kakor sapa, ki zgane list. V sebi je iskala besed, da bi ga vprašala, kar bi morala vedeti. On pa je ležal, kot včasih na vrhu stene, srečen in prazen, ves mehak, brez želja. Kot prazna školjka, vržena na obalo kot kos naplavine …
Zunaj se je v smrekah oglasila nočna ptica: »Te vjik — te vjik — te vjem — te snem —.« Njeni kriki so bili tako blizu, da se mu je zdelo, kot bi se zaletavala v majhna, prašna okna.
»Ej, sovica, ne boš naju izpela!« Vstal je in odprl vrata. Sklenil je dlani in zaukal kakor velika sova uharica. Nepovabljeni napovedovalec smrti se je zbal in odletel. »Te sovice vedno odženem.«
»Zakaj? Mar verjameš v vraže?«
»Naj gre za vraže ali ne, stari ljudje pravijo, da te izpoje, če jo poslušaš, in tudi pastirica Vahica mi je rekla, da je sovo treba nagnati. Tudi smrt je treba nagnati od sebe. Potem živiš…«
Ona je kmalu zaspala. Vsega je bilo več, kot je pričakovala, več, kot si je želela. On pa si je mislil: »Ženska je vražje podobna steni. Ne pravijo zastonj, da je kot zemlja. Pritegne te nase, posrka ti vse moči. Obenem pa te napolni s svojo silo. Pravzaprav daje, ko jemlje, in obenem te jemlje, ko daje. Ali ni to samo pretakanje sile, ki vznikne, se razleze kot raztaljena kovina iz plavža in izgine?
Zjutraj sta navsezgodaj razmajana vstala, nekaj pojedla, pospravila po koči in odšla. Čez Prag sta se vzpela na Kredarico. Nekaj ur jima je pred očmi lebdela severna stena s svojimi stebri, grapami in snegom v zgornjih policah. Dojemala sta jo kot radost, strah, kot upanje in bolečino. Sama ni vedela, kolikokrat je ponovil: »Naslednje leto bomo preplezali osrednji steber… Tebe pa bom popeljal čez po slovenski in nemški smeri.«
Samo prikimala je in se nasmehnila, na tihem pa je mislila: »Najbolje bi bilo, če bi me pripeljal samo do koče.«
Vzpela sta se čez ledenik na Kredarico, od tod pa po nadelani poti na vrh Triglava. Koča je bila zaprta. Nobenih sledov o človeku. Sneg je bil le za čevelj visok in še ta se je pod soncem sesedal. Železni klini in žične vrvi so bili hladni, stopi pa spolzki. Toda zdaj je bila v skali že toliko doma, da se ni bala prepadov na Pasjem grebenu. Ob stolpu sta sedla in obždela v čaru samote. Kamorkoli je seglo oko, so bili sami beli vrhovi kakor zaledenelo valovanje neznane celine. Predala sta se zamaknjenosti, da bi jima to, kar sta videla, ostalo čim globlje v srcu. Proti morju se je nagubanost skorje manjšala, dokler ni povsem izginila v bleščeči se modrini velike vode. Povedal ji je za vse alpske vrhove, kar sta jih videla. Če bi zanj tekmovala z ženskami, bi imela dovolj zaupanja vase, da bi ga pritegnila in obdržala. Ob pogledu na gore, ki so zdaj omamljale tudi njo, pa je prvič podvomila, da bo v boju s steno zmagala.
Prek Doliča sta se vzpela na enolične hrbte Hribaric, posutih z velikimi lisami snega in majhno kopnjavo. Bile so kot hrbti črede dremajočih živali. V zeleno modrem očesu Jezerca se je zrcalila bela konica Zelnarice. V širjavo in daljavo pa so v soncu žareli rumeni, viharni macesni. Med njimi so mrle zadnje plahte snega in temno zeleno rušje. Tu sta sedla in počivala.
Globoko je vzdihnila: »To je raj na zemlji!«
»Zato pa sem te pripeljal sem.«
Nikjer ni bilo nikogar. Samo skale in živo pisano drevje, razbrazdano kamenje, zaklete strasti zemlje. Sončni svit, modrina neba, sledovi gamsov in pa on in ona v tišini, ko se sliši bitje srca in čuti utrip žile.
»Vidiš, tu je vse tako, kot je bilo na zemlji pred milijon leti. Večkrat si ljudje želimo, da bi bilo kot včasih. Tudi, ko odrastemo, si želimo, da bi bili srečni, kot smo bili v otroških letih…«
Od Triglavskih jezer sta se napotila navzgor po škrapljastem, z macesni vse bolj nagosto poraslem svetu. Dvigal se je v terasah proti pobočju gore, osvetljene od zahodnega sonca. Bilo je to Lepo Spičje, te gore je imel v jeseni najraje. Obljubil ji je, da jo bo pripeljal sem, kadar bo zelenelo in cvetelo morje trav in bo po policah vse belo planik in vse rumeno od avrikljev …
Presenečena in omamljena mu je dejala: »Mislila sem, da ti je le do sten in divjih vrhov…«
»Ne, ne! Jaz ljubim vse gore, divje in krotke. Tudi takšne, da moraš sesti in si napasti oči… Kadar se bova vzela, te bom pripeljal sem… takrat mora biti poletje. Nadihala se bova neba, rož, zemlje in skal, napila se bova čistih voda ledenikov… Tu se je pasel Zlatorog s čredami svojih belih koza…«
Kakor v sanjah sta hodila skozi rumeno melanholijo umiranja. V pravljično tišino samot… Skozi tančine hrepenenja, ujete v nežnih tankih iglicah, ki so se prelestne stapljale v modrino neba in se včasih sesipale v sneg…
Pot ju je vodila skozi labirinte visokogorske džungle. Vojska skrivenčenega drevja tu ni poznala sekire. Mogočni tisočletni starci, okosteneli in razbiti od skal, okleščeni od plazov, so širili svoje veje v nebo. Poleg še živih, rumenečih dreves in rastočih drevesc so tu ležala tudi podrta debla. Trohnela so, med njimi pa so med skalnimi počrni in žilami borne zemlje že klila mnoga semena.
»Drevesa so kot ljudje,» je pomislil. »Samo na videz smo si podobni, v resnici pa različni. Skupne so nam samo korenine in nebo.«
Lahko bi pred vsakim drevesom obstal in ga gledal. Tu, kjer sta bila življenje in smrt na vsakem koraku zapisana z enako velikimi črkami…
Omamljena od vtisov sta se vzpenjala više v pobočje gore, tako visoko, da sta imela pod seboj vso dolino Triglavskih jezer. Nenadoma je zagledala v steni in skrito med skale majhno, iz macesnovih brun stesano pastirsko kočo. Nedaleč od nje je bila v skalah velika črna votlina, zavetje trentarskih ovac in pastirjev. Jože jih je večkrat obiskal, kadar so s čredami oživljali visokogorsko planjavo.
